Ustavno sodišče RS v svoji odločitvi ugotavlja vse, na kar smo pobudniki Peticije proti davku na nepremičnine opozarjali še pred buldožerskim sprejetjem zakona s strani Vlade RS

Ljubljana, 28. marec 2014 – Pobudniki in prvopodpisniki Peticije proti davku na nepremičnine se zahvaljujejo več kot 80.000 ljudem, ki so se podpisali proti Zakonu o davku na nepremičnine. Njihovi podpisi so bili glasen glas, ki ga je sedanja Vlada RS sicer v celoti preslišala, a ga je, skupaj z vsemi tehtnimi ustavnopravnimi argumenti, ki smo jih v okviru peticije v zahtevah za ustavno presojo zakona podali Ustavnemu sodišču RS, slišalo prav Ustavno sodišče RS. Po mnenju prvopodpisnikov ta odločitev vrača zaupanje v pravno državo in kaže, da US RS daje vladi mag. Alenke Bratušek nezaupnico.

Podpredsednik OZS in predsednik UO OZS Branko Meh je z odločitvijo Ustavnega sodišča RS izjemno zadovoljen predvsem zato, ker je danes uspelo nekaj, kar pri pogajanjih z Vlado RS ni. Današnjo odločitev US RS kot državljan, obrtnik in podjetnik pozdravlja z besedami: »Zopet verjamem v pravno državo in to nam daje navdih, da bomo lahko zopet nadaljevali svoje delo, zaposlovali in dajali državi tisti del dohodka oziroma davščin, ki ji pritiče. Za razvoj pa na današnji dan upam, da ostaja v podjetjih, da bomo lahko zaposlovali in tudi sami normalno živeli.«

Predsednik SLS Franc Bogovič je povedal, da razveljavitev Zakona o davku na nepremičnine vrača zaupanje Slovenk in Slovencev v pravno državo. »Z jasnim odgovorom: »Ne!« Vladi RS je pokazalo tudi to, kaj si misli o delu koalicije, o delu Vlade RS – o delu arogance, ki je na pohodu v Sloveniji v zadnjem letu,« Bogovič komentira odločitev US RS in dodaja: »Vesel sem, da so tako rekoč vsi argumenti, ki smo jih navedli v zahtevi za ustavno presojo, bili prepoznani kot pravilni, tako je bil zakon zavrnjen že zaradi napačne davčne osnove. Ustavno sodišče RS je jasno povedalo, da so različne davčne stopnje napaka v zakonu. Prav tako je na pravo mesto vrnilo tudi lokalno samoupravo in Vladi RS povedalo, da ne razume organiziranosti države in da je tudi pozicioniranje občin v tem davku v nasprotju z evropskimi.« Bogovič je prepričan, da razveljavitev tega zakona pomeni, da je vlada mag. Alenke Bratušek dobila nezaupnico s strani US RS, »kajti sama je vezala zaupnico na prihodke iz tega zakona«. Franca Bogoviča veseli tudi dejstvo, da je bil izrek US RS soglasen in so nekateri sodniki dodali celo ločena pritrdilna mnenja, na drugi strani pa so sprejeli sklepe, s katerimi občinam omogočajo normalne prihodke za normalno delo v letošnjem letu. Loterija, ki jo je igrala Vlada RS bi namreč lahko imela tudi dolgoročne posledice za slovenske občine, saj bi bilo okrnjeno financiranje in črpanje sredstev.

»Delim veselje tistih, ki so nasprotovali temu zakonu, zato se iskreno zahvaljujem tako pobudnikom in prvopodpisnikom Peticije proti davku na nepremičnine kot tudi vsem ljudem, ki so prispevali svoj podpis. Teh je bilo več kot 80.000 in brez njih današnji uspeh ne bi bil mogoč,« se predsednik SLS Franc Bogovič zahvaljuje vsem nasprotnikom davka na nepremičnine in še povzema: »Ni treba biti doktor prava, da veš, da je zakon neumen, to smo tisti, ki pri svojem delu uporabljamo kmečko pamet, dokazali v tem postopku.«

Predsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič z velikim veseljem ugotavlja, da v Sloveniji še obstajajo institucije, ki niso izgubile pameti. »Ustavno sodišče je delovalo razumno, po zdravi pameti in v skladu z našimi pričakovanji,« zadovoljno dodaja Žveglič.

 

Na spodnji povezavi si lahko ogledate izjave prvopodpisnikov Peticije proti davku na nepremičnine:

Današnjo odločbo Ustavnega sodišča RS lahko v celoti preberete TUKAJ.

 

Bogovič (SLS) in Meh (OZS) pozdravljata odločitev Ustavnega sodišča RS o zadržanju dela Zakona o davku na nepremičnine

SAMSUNG DIGITAL CAMERALjubljana, 7. februar 2014 – Predsednik SLS Franc Bogovič in podpredsednik OZS ter predsednik UO OZS Branko Meh, pobudnika Peticije proti davku na nepremičnine, ki jo je podpisalo več kot 80.000 državljank in državljanov Republike Slovenije, sta ves čas verjela, da bo Ustavno sodišče RS zadržalo izvajanje Zakona o davku na nepremičnine tako, da do končne odločitve ustavnih sodnikov Davčna uprava RS ljudem ne bo mogla izdajati odločb za plačilo tega davka.

Predsednik SLS Franc Bogovič je ves čas odgovorno opozarjal predsednico Vlade RS in koalicijo, da sprejema zakon, ki je v več delih ustavno sporen. Na dolgih nočnih sejah, ki jih je koalicija označila kot zavlačevanje, je Bogovič prebral tudi mnenja pravnih strokovnjakov in tako pravočasno opozarjal vlado in koalicijo na resne negativne posledice, ki jih bo povzročilo sprejetje tega zakona za ljudi, obrtnike, kmete, občine, upokojence in socialno šibke. Ves čas pa je SLS tudi opozarjala na zagato, ki se bo zgodila, ko bo zakon zadržan, občine pa ne bodo izdale odločb za nadomestilo za uporabo stavnega zemljišča. Na tak način je ogroženih 200 milijonov evrov občinskih prihodkov, kar predstavlja 10 % vseh prihodkov slovenskih občin. »Današnja odločitev Ustavnega sodišča RS potrjuje, da se tako zahtevnih sistemskih zakonov nikakor ne sme sprejemati po nujnem postopku in brutalno uveljaviti koalicijske večine. Upam, da se bo Vlada RS iz tega primera kaj naučila in se v prihodnje obnašala bolj odgovorno, predsednica vlade mag. Alenka Bratušek pa naj prevzame odgovornost za fiasko,« pravi predsednik SLS Franc Bogovič.

»Veseli nas, da je Ustavno sodišče RS zadržalo izvajanje dela tega škodljivega zakona, ki bi še dodatno prizadel številne obrtnike in male podjetnike. Opozarjamo, da se bo z dodatno obremenitvijo gospodarstva v obliki davka na nepremičnine gospodarska kriza v državi še poglobila in tako prizadela vse državljanke in državljane Slovenije. Pričakujemo tudi, da bo končna odločitev sodišča razumna in da bo zakon pravičnejši za vse gospodarske subjekte,« je o današnji odločitvi Ustavnega sodišča RS dejal podpredsednik OZS ter predsednik UO OZS Branko Meh.

STA / Ustavno sodišče zadržalo izvajanje zakona o davku na nepremičnine (nujno)

Ljubljana, 7. februarja (STA) – Ustavno sodišče je zadržalo izvajanje zakona o davku na nepremičnine v delu, ki se nanaša na izdajo davčnih odločb. To pomeni, da do končne odločitve ustavnega sodišča odločbe o davku na nepremičnine ne bodo smele biti izdane.

bg/fz
07.02.2014 15:06
Dostop do novice STA na povezavi:

Podpredsednik OZS Branko Meh: Vlada RS naj odpravi nepremičninski davek!

mehLjubljana, 7. februar 2014 – Podpredsednik OZS in predsednik UO OZS Branko Meh je bil včeraj gost v oddaji Odmevi na prvem programu TV SLO, kjer je opozoril na problem obrtnikov iz najbolj prizadetih območij ledene ujme in pozval Vlado RS, naj odpravi nepremičninski davek vsaj za eno leto. Meh pričakuje, da bo Vlada RS tudi obrtnikom prišla na pomoč. Pozval je člane OZS, ki so utrpeli škodo, da se javijo na območnih zbornicah in podajo poročilo o škodi.

Celoten prispevek si lahko ogledate na naslednji povezavi: http://ava.rtvslo.si/#174259999 .

 

Bogovič in Ribič: Nepremičninski davek za leto 2014 nam je pobrala narava – zato Vladi RS predlagamo njegovo zamrznitev

Ribič_in_Bogovič_vir_SLSSLS Vladi RS predlaga 3 ukrepe zaradi ledene ujme, o arhivih pa: arhivske zadeve naj bodo v celoti  odprte vsem ljudem!

Ljubljana, 4. februar 2014 – Predsednik SLS Franc Bogovič in poslanec SLS Janez Ribič sta na današnji novinarski konferenci spregovorila o katastrofalnih posledicah aktualne ledene ujme, ki je zajela Slovenijo, in o Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA). Predsednik SLS Franc Bogovič je predstavil 3 ukrepe, ki jih SLS predlaga Vladi RS, poslanec SLS Janez Ribič pa je povedal, da morajo biti arhivski dokumenti v celoti odprti vsem.

Predsednik SLS Franc Bogovič je uvodoma izrazil sočustvovanje z ljudmi, ki jih je prizadela letošnja naravna katastrofa. »Izrekamo priznanje in spoštovanje pripadnikom enot civilne zaščite, prostovoljcem, gasilcem, vojakom, in vsem, ki v teh dneh pomagajo,« je poudaril Bogovič in dodal, da se je pokazalo, kako dragocen sistem je sistem civilne zaščite v RS. Posledice so prizadele infrastrukturo in razne objekte ter posledično imajo lokalne skupnosti celo vrsto težav in stroškov, zato SLS predsednici Vlade RS mag. Alenki Bratušek in celotni Vladi RS predlaga 3 ukrepe: »Prvi ukrep, ki ga predlagamo, je, da bi Slovenke in Slovenci oddelali en dan in en del izkupička namenili pomoči za odpravo posledic nesreč, drug del pa nabavi agregatov za enote civilne zaščite,« je povedal predsednik SLS Franc Bogovič. Drugi ukrep, ki ga predlaga SLS, je zamrznitev nepremičninskega davka: »Ugotavljamo lahko, da nam je nepremičninski davek za leto 2014 pobrala narava, zato bi morali za letošnje leto davek odpraviti,« je poudaril Bogovič in izrazil upanje, da bo to storilo tudi Ustavno sodišče RS. Tretji predlog SLS pa se nanaša na škodo v gozdovih: »Ministrstvo za kmetijstvo in okolje RS naj oceni in čim prej pripravi predlog, s katerim se bo poenostavil postopek odkazil poškodovanega drevja in na drugi strani, da se odpravi posledice na prevoznicah v gozdovih,« je še dodal Bogovič.

Poslanec SLS Janez Ribič pa je spregovoril o Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. »V SLS si od osamosvojitve naprej prizadevamo, da bi bile vse arhivske zadeve dostopne vsem in ne vem, zakaj je koaliciji toliko do tega, da bi vse skrila, pa ne samo na tem področju, ampak tudi na drugih,« je povedal poslanec SLS Ribič in dodal, da SLS podpira izvedbo referenduma. »Že ob samem sprejetju zakona smo pozvali, da naj se začne pripravljati nov zakon. Pri tem naj se strokovne službe že prej usedejo skupaj in zakon popravijo, ne pa da poslanci v teh kriznih časih, ko so v državi druge prioritetne zadeve, toliko časa porabimo za ukvarjanje s tem,« je poudaril Ribič.

V nadaljevanju si lahko ogledate videoposnetka z današnje novinarske konference.

Franc Bogovič in Ljudmila Novak izrazila prepričanje, da bo Ustavno sodišče RS sprejelo predstavljene pravne argumente proti nepremičninskemu davku

Bogovič in Novak_1_NK_09 01 2014_vir SLS_malaLjubljana, 9. januar 2014 – Na današnji skupni novinarski konferenci sta predsednik SLS Franc Bogovič in predsednica NSi Ljudmila Novak predstavila celovito zahtevo za ustavno presojo Zakona o davku na nepremičnine, v kateri so zbrani vsi pravni argumenti proti nepremičninskemu davku, in povabilo Državnemu svetu RS za morebitno dopolnitev te zahteve ter za njeno vložitev na Ustavno sodišče RS v imenu DS RS kot kvalificiranega predlagatelja zahteve.

Predsednik SLS Franc Bogovič je povedal, da je skupna pobuda opozicijskih poslanskih skupin za zahtevo za ustavno presojo nastala že, ko vladna koalicija ni bila pripravljena prisluhniti argumentom za spremembe v Zakonu o davku na nepremičnine. Bogovič je ponovno opozoril, da so nekatera določila Zakona o davku na nepremičnine v neskladju s slovensko ustavo, v zvezi s tem pa je bilo po naročilu Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije pridobljeno tudi pravno mnenje prof. dr. Erika Kerševana z Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. »Obrtniki, občine, nevladne organizacije z različnih področij in kmetje so z opozicijskimi strankami od začetka strokovno argumentirano nasprotovali in opozarjali na nepravičnost in neustavnost nepremičninskega davka,« je dejal Bogovič in zatrdil, da sta »SLS in NSi naredili vse potrebno, da bodo vsi argumenti s strani pravnih strokovnjakov in politikov prišli na Ustavno sodišče RS v primernem roku«.

Bogovič je izrazil tudi zaupanje, da bo Ustavno sodišče RS korektno pregledalo vse zbrane pravne argumente in odločilo, da se Zakona o davku na nepremičnine ne izvaja, dokler so njegovi deli v nasprotju z ustavo. »K sodelovanju smo povabili tudi Državni svet RS. Predlagali smo jim, da zahtevo za ustavno presojo dopolnijo še s svojimi argumenti, ki bodo problematiko osvetlili še iz drugega zornega kota, in da kot kvalificiran predlagatelj vložijo celovito zahtevo za ustavno presojo v imenu Državnega sveta RS,« je še povedal predsednik SLS Franc Bogovič.

Predsednica NSi Ljudmila Novak je uvodoma dejala, da je Zakon o davku na nepremičnine nedodelan in da ni v skladu s slovensko ustavo. »Več kot upravičeno je, da smo naročili presojo tega zakona pravnikom. Na podlagi vseh pravnih mnenj ugotavljamo, da smo imeli prav, saj je ta zakon v več členih neskladen s slovensko ustavo. Zato podpiramo vse tiste zahteve za ustavno presojo, ki so že vložene in tiste, ki bodo vložene«, je dejala predsednica NSi. Ljudmila Novak je v nadaljevanju še izrazila pričakovanje, da bo ustavno sodišče te zahteve obravnavalo prednostno in izvajanje zakona o davku na nepremičnine tudi zadržalo, sicer bo povzročena velika škoda tako za državljane kot tudi za gospodarstvo.

 

Odzivi medijev po vložitvi zahteve za ustavno presojo Zakona o davku na nepremičnine

Ljubljana, 6. januar 2014 – Pretekli petek so prvopodpisniki Peticije proti davku na nepremičnine na Ustavno sodišče RS vložili Zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine Združenja občin Slovenije.  Na spodnjih povezavah si lahko ogledate nekaj prispevkov različnih medijev na to temo:

http://ava.rtvslo.si/#174254724;;

http://www.24ur.com/davek-na-nepremicnine-v-ustavno-presojo.html

http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/01/nepremicninski_davek.aspx

https://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/vlozena-ze-druga-zahteva-za-oceno-ustavnosti-nepremicninskega-zakona

Zahteva za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine

USTAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE

Beethovnova 10

1000 Ljubljana

 

 

ZADEVA: Zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS št. 101/2013; ZDavNepr), predlog za začasno zadržanje in predlog za absolutno prednostno obravnavo

 

 

I. Združenje občin Slovenije, kot reprezentativno združenje samoupravnih lokalnih skupnosti, ki ga zastopa Robert Smrdelj, predsednik, na podlagi 23.a člena Zakona o ustavnem sodišču vlaga zahtevo za oceno skladnosti 2., 4., 5., 6., 8., 9., 10., 11., 14., 15., 25. in 26. člena Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 101/2013; ZDavNepr) z Ustavo Republike Slovenije, Evropsko listino lokalne samouprave in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic ter da ugotovi njihovo neskladnost zaradi posegov v ustavne pravice samoupravnih lokalnih skupnosti ter kršitev človekovih pravic in temeljih svoboščin občanov. (Priloga 1 – sklep Predsedstva Združenja občin Slovenije)

 

II. Vlagatelj predlaga, da se zadeva obravnava absolutno prednostno, saj bo izpodbijana zakonska ureditev Zakona o davku na nepremičnine pomenila velik izpad finančnih sredstev občinam, saj posega v sredstva, namenjena razvoju lokalnih skupnosti, kar bo privedlo tudi do znižanja kakovosti življenja prebivalcev, izpad sredstev pa bo ogrozil tudi izvajanje že začetih projektov in investicij.

 

Prav tako bo izpodbijana zakonska ureditev prizadela izjemno veliko število oseb, odprava posledic ugotovljenih kršitev pa bo pomenila veliko obremenitev tako za davčne zavezance kot tudi za državne organe in sodišča, ki bodo morala razsoditi v sporih, povezanih z uporabo tega zakona. Glede na to, da bo tudi razveljavitev tistih določb, glede katerih bo Ustavno sodišče presodilo, da so v neskladju z Ustavo, učinkovala le na nepravnomočno rešena razmerja (44. člen ZUstS), bodo morali posamezniki in pravne osebe za varstvo svojega pravnega položaja zoper izdane odmerne odločbe, s katerimi jim bo naloženo plačilo tega davka, vlagati pritožbe in druga pravna sredstva. Zato je mogoče pričakovati, da bo v primeru daljšega časa odločanja o zadevi prišlo do izjemno velikega števila sporov in s tem velikih težav pri razreševanju posledic, ki bodo s tem povzročene. Poleg tega pa je v danem primeru v zvezi z skladnostjo navedene zakonske ureditve z Ustavo odprtih mnogo pomembnih ustavnopravnih vprašanj, glede katerih bi bilo pomembno čim prej pridobiti stališča Ustavnega sodišča.

 

III. Vlagatelj zahteve predlaga začasno zadržanje izvrševanja Zakona o davku na nepremičnine po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12; ZUstS).

 

Ustavno sodišče RS lahko v skladu s 1. odstavkom 39. člena Zakona o ustavnem sodišču do končne odločitve zadrži izvrševanje zakona, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Zakon kot pogoj izrecno postavlja samo posledice, ki grozijo zaradi nadaljnjega izvrševanja ustavno spornega predpisa. V skladu s ustavnopravno teorijo zadostuje, da je možnost uspeha z zahtevo »več kot nič«, vendar pa je že tudi iz hitrega pregleda zatrjevanih neustavnosti jasno, da gre za zelo verjetna neskladja z Ustavo RS posameznih, a bistvenih členov za izvajanje celotnega zakona v skladu z namenom.

 

Pri tem mora Ustavno sodišče RS tehtati škodljive posledice, ki bi z zadržanjem zakona nastale v primerjavi s škodljivimi posledicami, ki nastanejo z izvajanjem zakona. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča RS je potrebno upoštevati razmerje med škodljivo posledico zadržanjem zakona in nezadržanjem zakona ter stopnjo nepopravljivosti škodljivih posledic na eni in na drugi strani. Za izdajo začasne odredbe mora biti izkazano, da so posledice zaradi izvrševanja predpisa težje in bolj nepopravljive kot posledice zaradi njegovega zadržanja oziroma neizvrševanja.

 

Začasno zadržanje lahko Ustavno sodišče RS med postopkom tudi kadarkoli razveljavi, če oceni, da zaradi spremenjenih razmer ne obstajajo več razlogi, ki so narekovali začasno zadržanje.

 

V predmetni odločitvi so na eni strani davčni zavezanci, med njimi tudi občine, ki iz svojega premoženja plačujejo davek, na drugi strani pa država, ki potrebuje nepremičninski davek samo za povečanje proračunskih prihodkov. Velikost oziroma teža škodljivih posledic (zmanjšanje premoženja zavezancev kot posledica oziroma na drugi strani izpad sredstev iz proračuna) je višina davka, merljiva na letni ravni. lz  ocene finančnih posledic, ki jih je pripravila Vlada RS, izhaja, da bo imela uvedba davka za posledico povečanje prihodkov državnega proračuna v letu 2014 v skupnem znesku okoli 183 milijonov EUR, v letu 2015 v skupnem znesku 202 milijonov EUR, letu 2017 pa okoli 197 milijonov EUR. Konkretno bodo občine morale po izračunih Ministrstva za finance plačevati davek najmanj v višini 30 milijonov EUR letno.

 

Pri presoji utemeljenosti začasnega zadrževanja zakona se presoja dvoje: nepopravljivost in težo škodljivih posledic na eni in na drugi strani.

 

V primeru, da bo Ustavno sodišče RS ZdavNepr razveljavilo v kateremkoli od navedenih členov, bodo posledice tega davka za davčne zavezance v celoti nepopravljive, saj razveljavitev zakona ne more veljati za nazaj. V vmesnem času bo torej davčna obveznost ostala in bo morala biti poplačana. Za davčne zavezance (kot upravičence do ustavnih pravic) je torej škodljivost posledic povsem nepopravljiva.

 

Zaradi sistemskih rešitev, na podlagi katerih temelji določitev davčne osnove (posplošene vrednosti nepremičnin), je nemogoče zagotoviti pravično oziroma enakopravno (pa čeprav v skladu s podzakonskimi predpisi vrednotenja) obravnavo vseh zavezancev pri odmeri davčne osnove. Takšen sistem vrednotenja (ne samo, da je neustaven, ker ni določno opredeljen na ravni zakona ali ker zoper določitev vrednosti nepremičnine (ali odmere davčne obveznosti) ne obstaja učinkovito pravno sredstvo), predstavlja takšno pomanjkljivost, zaradi katere se zakon sploh ne sme začeti izvajati. Glede na to, da so nepremičnine enake tržne vrednosti in s praktično enakimi parametri na istem področju ocenjene bistveno drugače, takšen sistem vrednotenja predstavlja neenako obravnavo davčnih zavezancev. Gre za jasno nepopravljive škodljive posledice za zavezance, ki imajo istovrstne nepremičnine ocenjene višje kot kdo drug od zavezancev.

 

Ob kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS o neustavnosti posameznih ključnih členov zakona bi nastal problem z izvrševanjem proračuna oziroma izpadom prihodka iz načrtovanega davka. Zato je tudi z vidika državnega proračuna bolj smiselno, da se pred začetkom uveljavitve zakona zadrži njegovo izvrševanje, da se državi in občinam omogoči prilagoditev proračunov z rebalansi že na začetku proračunskega leta oziroma čim prej in s tem prepreči nepopravljive oziroma nepričakovane posledice za proračunske porabnike. Prav tako bodo, v primeru nezadržanja izvajanja zakona, v gospodarstvu nastajale nepopravljive posledice, saj se bo večja davčna obremenitev že na srednji rok prenesla na potrošnika, kar bo dvignilo cene dobrinam in storitvam ter posledično tudi inflacijo. V primeru razveljavitve ZdavNepr pa ni mogoče pričakovati, da bodo vsi gospodarski subjekti znižali cene zaradi prenehanja obveznosti plačila nepremičninskega davka. Prav tako je dano dejstvo, da vsaka davčna obremenitev pomeni, da tista podjetja (ali kmetje), ki že itak opravljajo svojo dejavnost na robu vzdržne davčne obremenitve, prenehajo delovati ali prenehajo delovati z dobičkom.

 

Na strani države nepopravljivih posledic praktično ni. Davek na nepremičnine je eden v vrsti davkov, s katerimi država uravnava prihodkovno stran proračuna. Celotni proračun za leto 2014 znaša okoli 8.500 milijonov evrov. Znesek, ki v proračun letno prispeva davek na nepremičnine, je torej manjši del proračuna, tudi bistveno manjši del v primerjavi z zneskom, za katerega se vsako leto izvede rebalans proračuna zaradi neravnovesji, ki jih ni mogoče predvideti. Gre za okoli 2 % proračunskih prihodkov na strani države. Država lahko prilagodi svojo porabo z rebalansom, ne da bi to ogrozilo delovanje države ali imelo posledice na socialne ali druge pravice državljanov. To je tudi razvidno iz proračunov iz preteklih let in njihovih realizacij, saj so bili prihodki proračunov (rebalansov in realizacij) v letih 2010, 2011, 2012 manjši od prihodkov predvidenih v proračunu za leti 2014 in 2015, kar pomeni, da država dokazano lahko nemoteno deluje tudi ob izpadu prihodkov iz naslova davka na nepremičnine (cca. 2% planiranih prihodkov). Na strani Vlade RS in zakonodajne veje oblasti je, kako bodo sredstva prerazporejena.

Navedba neskladja členov ZDavNepr z Ustavo ter navedba predlogov neskladnosti

 

1. Neskladnost 2. člena in 9. člena ZDavNepr z določbami 9., 138., 140., 142. člena Ustave ter 9. členom Zakona o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave (MELLS)

 

2. člen ZdavNepr določa pripadnost davka na nepremičnine, in sicer prihodki davka pripadajo proračunom občin in proračunu Republike Slovenije. 9. člen ZDavNepr pa določa razmerje delitve prihodkov od davka na nepremičnine v razmerju pol državi pol občinam. Vlagatelj meni, da se občinam jemlje avtonomni vir financiranja lokalnih skupnosti, s tem pa se posega v finančno avtonomijo lokalnih skupnosti, ki je eden od elementov lokalne samouprave. Zato je po mnenju vlagatelja izpodbijana ureditev v neskladju z 9., 138., 140., 142. členom Ustave ter z 9. členom Zakona o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave (Uradni list RS, št. 57/96, MP, št. 15/96 – MELLS).

 

Davek na nepremičnine nadomešča tri dajatve, ki so do sedaj bremenile nepremičnine, in sicer davek od premoženja, nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest. Po Zakonu o financiranju občin vse tri dajatve pripadajo občinam v Republiki Sloveniji kot njihov izvirni prihodek. Vse tri dajatve, ki jih nadomešča davek na nepremičnine, so bile v celoti vir občinskih proračunov.

 

Način financiranja občin izhaja iz Zakona o financiranju občin (Uradni list RS št. 123/06, 57/08, 36/11; ZFO-1). Občine se financirajo preko dveh virov. Prvi vir financiranja so lastni viri, ki so namenjeni investicijam in zagotavljanju (nadstandardnih) javnih storitev in dobrin v posamezni občini, drugi vir financiranja pa so dodeljeni viri, ki so namenjeni pokrivanju primerne porabe posamezne občine, s katero te izvajajo z zakonom predpisane naloge. ZFO-1 v 6. členu določa davek na nepremičnine kot lastni vir občin (do uvedbe tega davka se za ta vir po 36. členu ZFO-1 štejejo prihodki od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in od davkov od nepremičnega premoženja po zakonu, ki ureja davke občanov).

 

2. člen ZDavNepr določa, da prihodki od davka na nepremičnine pripadajo proračunom občin in proračunu Republike Slovenije, 9. člen zakona pa to določbo konkretizira in določa razmerje, po katerem se davek deli med občine in državo. ZDavNepr prinaša spremenjen način financiranja občin, saj dosedanji lastni davčni vir občin spreminja v davčni vir države in občin. Lastni viri občin naj bi bili z občino v neposrednem razmerju. Zakon mora torej določiti občino kot upravičenko neposredno na posameznem viru (davku), četudi ga, tehnično gledano, pobira država (tako v odločbi št. U-I-24/07-66 z dne 4. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/2007 in OdlUS XVI, 74). ZDavNepr določa pripadnost davka tako občin kot države, s čimer se po mnenju vlagatelja lastnost lastnega vira izgubi. Prav tako se lastnost lastnega vira izgublja tudi s tem, da občine ne morejo vplivati na posamezne elemente davka.

 

Pri določanju lastnih virov namreč ni pomembno samo dejstvo, da se lokalnim skupnostim omogoči razpolaganje s sredstvi, zbranimi prek davka na nepremičnine, pomembno je tudi, da se jim omogoči upravljanje s posameznimi sestavinami davka kot inštrumenta: davčna osnova, davčne stopnje, način odmere, določanje izjem, način izterjave, namen koriščenja pridobljenih sredstev. Če je davek na nepremičnine avtonomen in neodvisen vir financiranja lokalnih skupnosti, kar je predlagatelj zakona tudi trdil, bi se posamezni elementi davka določali na lokalni ravni. Lokalne skupnosti teh pristojnosti po ZDavNepr nimajo. ZDavNepr daje določene možnosti spreminjanja davčne stopnje, a je to, kot ugotavljamo v nadaljevanju, z vsemi v zakonu določenimi omejitvami, praktično zanemarljivo.

 

Zaradi visoko predpisanih davčnih stopnjah ni pričakovati, da bodo občine davčne stopnje povečevale. Nasprotno. Zaradi vsesplošnih slabih gospodarskih in socialnih razmer je pričakovati pritiske po zniževanju davčnih stopenj. Kot izhaja iz primerjalnih ureditev, večina držav določa nizke davčne stopnje, lokalne skupnosti pa imajo možnost povečanja oziroma zmanjšanja davčnih stopenj. ZDavNepr preko predvidenih inštrumentov praktično onemogoča znatnejši vpliv na višino obdavčitev nepremičnin.

 

Stopnja, do katere je upravljanje z davkom na nepremičnine prepuščeno lokalnim skupnostim, odraža tudi stopnjo samostojnosti lokalne skupnosti. V kolikor bi bil davek na nepremičnine resnično lokalni davek, bi morala lokalna skupnost odločati, ali ga sploh odmerja, določati njegov namen, določati davčno osnovo, določati davčno stopnjo in se odločati o načinih izterjave davka. Ker ZDavNepr tega ne omogoča, se po mnenju vlagatelja posega v avtonomijo lokalne samouprave.

 

Sprememba sistema obdavčevanja nepremičnin bo povzročila tudi spremembo na področju financiranja občin, in sicer bo zmanjšala obseg občinskih lastnih prihodkov.

 

V letu 2012 so občine imele iz vseh treh virov 191.991.699 EUR prihodkov (vir: MF – Priloga 2). Skupni prihodki vseh občin so znašali 2.080.068.830 EUR, kar pomeni, da je omenjeni vir predstavljal 9,2 % vseh prihodkov občin. Občinam se v prehodnem obdobju (v letih 2014, 2015 in 2016) odstopi del prihodka od davka na nepremičnine, ki v prehodnem obdobju v celoti pripada državi, na način, da se vsaki posamezni občini zagotovi znesek, enak znesku, ki so ga občine odmerile za nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč v letu 2012, zmanjšanem za znesek prihodka občine v letu 2012 iz naslova pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest (ta znaša 2 milijona EUR). Podatki so zajeti v spodnji tabeli. NUSZ predstavlja 97% prihodkov iz vseh treh virov. Pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest in davek od premoženja zneseta skupno v letu 2012 6,6 milijonov EUR.

 

 

 

Torej v naslednjih letih bodo občine prejele 189 milijonov EUR sredstev iz tega vira, ki bo nadomestil NUSZ in ostala dva davka. Ker so občine tudi davčni zavezanci, bodo morale plačati davek na nepremičnine tudi v prehodnem obdobju, ko davek na nepremičnine v celoti prihodek državnega proračuna. Po izračunih Ministrstva za finance (Priloga 5), ki pa niso skladni z dejanskim stanjem, je znesek davka od stavb v lasti občin za leto 2014 22.082.174 EUR, znesek davka od zemljišč v lasti občin bo 7.595.063 EUR. Občine bodo skupaj plačale 29.677.237 EUR, kar pomeni, da bodo odhodki občin večji skoraj za 30 milijonov EUR, kar pomeni toliko manj investicijskih sredstev, ki ji sedaj že tako in tako primanjkuje.

 

Zakon bo v polni meri zaživel leta 2017, ko bodo občine tudi prejele 50% davka na nepremičnine. Po izračunih Ministrstva za finance bo višina tega davka za občine okrog 187 milijonov EUR, kar pomeni 2% zmanjšanje glede na odmerjen NUSZ v letu 2012. Seveda bo zmanjšanje še večje, ker mora občina tudi plačati davek in ga 50% ostane državi. To je skoraj 15 milijonov EUR glede na izračune pristojnega ministrstva.

 

Obveznost občin iz naslova davka na nepremičnine od stavb in zemljišč v lasti občine po ocenah predlagatelja zahteve znaša okoli 40 milijonov EUR (Ministrstvo za finance v izračunih sicer navaja obveznost občin v višini 30 milijonov virov, a se zaradi neurejenih in nepopolnih evidenc pričakuje bistveno višja obveznost za občine), od česar bodo občine zaradi delitve davka polovice navedenega zneska plačale v državni proračun. Samo iz naslova obveznosti plačila davka na nepremičnine v lasti občin občine izgubljajo 20 milijonov EUR, izguba sredstev pa bo izvirala tudi iz naslova delitev sredstev v razmerju pol občinam, pol državi, ki bo znašal približno še 5 milijonov EUR. Izpad  v višini 25 milijonov EUR lastnih sredstev občinam je tolikšen, da grobo posega v strukturo in višino občinskih sredstev.

 

Ker ob tem nista bila spremenjena Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/2007-UPB2, 27/2008 Odl.US: Up-2925/07-15, U-I-21/07-18, 76/2008, 100/2008 Odl.US: U-I-427/06-9, 79/2009, 14/2010 Odl.US: U-I-267/09-19, 51/2010, 84/2010 Odl.US: U-I-176/08-10, 40/2012-ZUJF; ZLS) oziroma Zakon o financiranju občin, ki bi zmanjšani obseg sredstev prilagodila obsegu pristojnosti občin, je po mnenju predlagatelja izpodbijana ureditev v neskladju z 9., 138., 140., 142. členom Ustave ter z 9. členom MELLS.

 

MEELS v 9. členu vsebuje načela, ki jih morajo države pogodbenice spoštovati pri oblikovanju notranje zakonodaje, ki ureja financiranje lokalnih skupnosti. Načelo, da morajo biti finančni viri v sorazmerju z nalogami, ki jih določata Ustava in zakon, ter načelo, da naj bodo finančni sistemi raznovrstni in prilagodljivi, da lahko sledijo dejanskemu gibanju stroškov opravljanja njihovih nalog, sta načeli, ki ju Zakon o davku na nepremičnine ne upošteva.

 

V 9. členu Ustave je določeno, da je v Sloveniji zagotovljena lokalna samouprava. Ta zagotavlja prebivalcem lokalnih skupnosti, da sami upravljajo z lokalnimi zadevami na podlagi posebnega pravnega položaja lokalne skupnosti. Gre za obliko samostojnega urejanja in reševanja življenjskih potreb prebivalstva, ki živi na določenem območju. Ustava določa, da prebivalci uresničujejo lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih (138. člen Ustave). Iz ustavne opredelitve občine pa izhaja zahteva, naj bo občina sposobna samostojno opravljati lokalne zadeve oziroma zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev (prvi odstavek 140. člena Ustave). Za navedeno sposobnost samostojnega opravljanja lokalnih zadev pa je neizogibna finančna avtonomnost občine. Le tako lahko občina prosto odloča o zadevah iz lastne pristojnosti in tudi dejansko funkcionira. Finančna avtonomnost se torej izkaže kot predpogoj za avtonomijo občin oziroma za to, da lahko sploh govorimo o lokalni samoupravi.

 

Vendar pri financiranju nalog občin ni bistveno zgolj to, da so zagotovljena zadostna finančna sredstva, temveč je bistveno predvsem to, da ima občina zagotovljene lastne prihodke. Lastni prihodki so namreč pogoj za občinsko avtonomnost, ki lokalno samoupravo varuje pred posegi države, ki je poudarjena tudi v 9. členu MELLS. Tako mora biti skladno z tretjim odstavkom 9. člena MELS vsaj del finančnih virov lokalnih oblasti iz krajevnih davkov in prispevkov, katerih višino v okviru zakona lahko določajo občine same. Edini finančni vir, ki so ga lahko občine določale same, je v strukturi prihodkov bilo nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč. V strukturi prihodkov občin za leto 2012 je ta vir predstavljal okoli 9 % vseh prihodkov občin (Priloga 2 – Struktura prihodkov po občinah). Iz odlokov o nadomestilih stavbnih zemljišč posameznih občin je razvidno, da so le-te samostojno določale: davčno osnovo, davčne stopnje, način odmere, oprostitve,  določanje izjem, način izterjave, namen koriščenja pridobljenih sredstev.

 

Z uvedbo davka na nepremičnine so občine v položaju, ko jim je  odvzeto določanje višine finančnih virov iz krajevnih davkov in prispevkov, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 9. člena MELLS in z 142. členom Ustave, ki zakonodajalcu nalaga, naj uzakoni tak sistem financiranja občin, ki bo zagotovil dovolj lastnih davčnih virov in s tem podlago za dolgoročen razvoj posamezne občine.

 

Konkreten položaj in okviri avtonomije lokalne samouprave so opredeljeni z zakoni. V okviru svoje zakonodajne funkcije država sprejema predpise, ki urejajo področje lokalne samouprave, in v tem okviru predpise, ki urejajo financiranje lokalnih skupnosti. Ustava v drugem stavku 147. člena določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Lokalne skupnosti so torej pri predpisovanju davkov vedno omejene z zakonskimi okviri, ki jih določi država. Pravice lokalnih skupnosti, ki se nanašajo na njihovo materialno podlago za uresničevanje lokalne samouprave, so vedno izvedene iz sprejetih zakonov oziroma neposredno iz Ustave. Vendar je zakonodajalčeva dolžnost urediti sistem financiranja občin tako, da lahko prebivalci občine uresničujejo lokalno samoupravo. Pri določanju materialne podlage mora zakonodajalec izhajati iz 142. člena Ustave, obseg materialne podlage pa mora ustrezati nalogam, ki naj bi jih občina opravljala v okviru svojega delokroga. Med prihodki posamezne občine ter med ustavnimi in zakonskimi nalogami, ki naj bi jih izvajala občina, mora obstajati ustrezno razmerje, ki ga zahteva tudi načelo sorazmernosti iz 9. člena MELLS. Sistem financiranja občin mora občinam zagotavljati takšen obseg sredstev, za kolikšnega je zakonodajalec opredelil, da lahko občina z njim zagotovi izvajanje svojih ustavnih in zakonskih nalog. Temu pa ZDavNepr ne sledi, saj 9 % dosedanjih občinskih virov jemlje lastnost lastnega, avtonomnega vira.

 

 

2. Neskladnost prvega, drugega in petega odstavka 6. člena ZDavNepr z določbami 9., 138., 140. člena Ustave

 

Določba 6. člena ZDavNepr določa davčne stopnje, daje občinam možnost, da v skladu z v zakonu navedenimi merili poveča ali zmanjša davčno stopnjo v delu, ki pripada občini. Vlagatelj meni, da navedena določba občinam ne daje zadostnih inštrumentov za vpliv na višino obdavčitev nepremičnin, s tem pa se davku na nepremičnine jemlje lastnost inštrumenta zemljišče politike, kar je bil dosedanji sistem nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Izpodbijani sistem davka na nepremičnine s tem občinam jemlje njihovo razvojno funkcijo in posledično posega v izvirne pristojnosti občin.

 

Davčne stopnje so določene po skupinah nepremičnin, ki se za namene davka na nepremičnine določijo na podlagi modelov vrednotenja in vrst rabe, kot so nepremičninam ali delu nepremičnine pripisane v registru nepremičnin na dan 1. januarja  leta, za katero se davek odmerja.

 

V večini primerjalnih ureditev je davek na nepremičnine avtonomen in neodvisen vir financiranja lokalnih skupnosti, pri čemer se višina davčnih stopenj običajno določa na lokalni ravni. Ta avtonomija je navadno v določeni meri omejena – zakonsko je določen razpon, znotraj katerega se lokalno določene davčne stopnje lahko gibljejo, ali pa so določene najvišje dovoljene stopnje itd.

 

Davčna osnova je v državah določena različno in ne predstavlja vedno ocene tržne vrednosti. Zato mednarodna primerjava ni mogoča le na podlagi primerjave davčnih stopenj, ampak je pri tem potrebno upoštevati tudi način določanja in višino davčne osnove. Pa vendar naj navedemo nekaj primerov, ki kažejo na večjo fleksibilnost davčnih stopenj in večjo avtonomijo lokalnih skupnosti pri njihovem določanju.

V Avstriji[1] so davčne stopnje določene različno za različne vrste nepremičnin. Na podlagi enotne vrednosti nepremičnin se za kmetijsko in gozdno premoženje za prvih 3.650 € te vrednosti določi davčna stopnja v višini 0,16 %, za ostale vrednosti pa se določi davčna stopnja v višini 0,2 % prav tako od te vrednosti.

 

V primeru enodružinske hiše se na enotno vrednost nepremičnine za prvih začetnih ali polnih 3.650 evrov enotne vrednosti najprej določi davčna stopnja v višini 0,05 % te vrednosti, za naslednjih ali polnih 7.300 evrov te vrednosti pa se določi davčna stopnja v višini 0,1 %. Preostanek vrednosti določene nepremičnine pa je obdavčen z davčno stopnjo v višini 0,2 % od te vrednosti.

 

Za zemljišča za najemna stanovanja in kombinirana zemljišča se na enotno vrednost

nepremičnine za prvih začetnih ali polnih 3.650 evrov enotne vrednosti določi davčna stopnja v višini 0,1 %, za naslednjih začetnih ali polnih 7.300 evrov enotne vrednosti pa je določena davčna stopnja v višini 0,15 %. Preostanek vrednosti določene nepremičnine pa je obdavčen z davčno stopnjo v višini 0,2 % od te vrednosti. Za ostala zemljišča se na enotno vrednost nepremičnine za prvih začetnih ali polnih 3.650 evrov enotne vrednosti določi davčna stopnja v višini 0,1 %.

 

Občine lahko glede na izračunan davek določijo še dodatne koeficiente do 500 % oz. se izračunan davek lahko poviša največ za petkrat.

 

Na Danskem[2] je določanje davčnih stopenj v pristojnosti občin in grofij. Grofijam pripada fiksni 1 % zemljiški davek, občine pa določijo za to vrsto davka davčne stopnje v razponu od 0,6 % do 2,4 % od davčne osnove. Skupna davčna stopnja grofij in občin je določena v razponu od 1,6 – 3,4 % od tržne vrednosti zemljišča. Tako znaša davčna stopnja v povprečju 2,4 % od vrednosti zemljišča. Nekatere občine se odločijo za najnižjo davčno stopnjo, t.j. 0,6 %, druge za najvišjo, t.j. 2,4 %, ostale pa določijo davčne stopnje med tema dvema vrednostma.

 

Za kmetijsko in gozdno premoženje pa velja nižja davčna stopnja, in sicer 1,2 %. Za privatno premoženje obstaja davčna stopnja, ki jo določi samo občina in ne sme presegati 1 % vrednosti stavbe

 

Vsi lastniki stanovanj (tudi enodružinske hiše, kondominiji, dvo ali tridružinske hiše, stanovanja na kmetijah ali v poslovnih stavbah) in počitniških hiš plačujejo davke na

premoženjsko vrednost. Osnovna davčna stopnja je določena v višini 1 % tržne vrednosti nepremičnine do vrednosti 3,04 milijona danskih kron. Za vsako vrednost nad tem nivojem je davčna stopnja 3 %.

 

V Italiji[3] je osnovna davčna stopnja določena v višini 0,4% za primarne nepremičnine in njene pritikline. Občine lahko to stopnjo znižajo ali zvišajo za 0,2%.

ZDavNepr daje občinam možnost, da davčno stopnjo v deležu, ki pripada občini, poveča ali zmanjša za 50 %. To pomeni, da občina lahko poveča ali zmanjša v zakonu določeno davčno stopnjo za 25 %.  Nadalje ZDavNepr zelo omejujoče določa kriterije in merila, na podlagi katerih lahko občina poveča ali zmanjša davčno stopnjo, in sicer je kriterij lega nepremičnine, določeno z enoto urejanja prostora[4] v občinskem prostorskem načrtu, ter podrobnejša razdelitev nepremičnin v skupine iz seznama iz Priloge I tega zakona.

 

Po mnenju vlagatelja so navedena merila določena preveč splošno in občinam ne omogočajo vodenja zemljiške politike. Merilo, po katerem lahko občina poveča ali zmanjša davčno stopnjo glede na podrobnejšo razdelitev nepremičnin v skupine, občinam onemogoča različno obdavčitev nepremičnin, ki se sicer vodijo pod isto šifro dejanske rabe, torej enako vrsto objektov. Kot primer navajamo šifro dejanske rabe 1230104 – prodajalna. Mestna občina Celje je v skladu s svojo prostorsko politiko skozi sistem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) lahko različno obdavčila različne tipe prodajaln v različnih delih mesta: z nižjim NUSZ za trgovce v starem mestnem jedru v primerjavi z velikimi trgovinami, ki se običajno zaradi velikih površin nahajajo zunaj ožjega mestnega jedra, je lahko omogočila, da je bil trgovec v starem mestnem jedru pripravljen tam ostati in opravljati svojo dejavnost, občina pa s tem ohranja »življenje« v samem mestu. Inštrumenti Zakona o davku na nepremičnine tega ne omogočajo niti ne dovoljujejo.

 

Zaradi visoko predpisanih davčnih stopenj ni pričakovati, da bodo občine davčne stopnje povečevale. Nasprotno. Zaradi vsesplošnih slabih gospodarskih in socialnih razmer je pričakovati pritiske po zniževanju davčnih stopenj. Kot izhaja iz primerjalnih ureditev, večina držav določa nizke davčne stopnje, lokalne skupnosti pa imajo možnost povečanja oziroma zmanjšanja davčne stopnje. ZDavNepr preko predvidenih inštrumentov praktično onemogoča znatnejši vpliv na višino obdavčitev nepremičnin. S tem se davku na nepremičnine jemlje lastnost inštrumenta zemljišče politike, kar je dosedanji sistem nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč omogočal, še več, za celotno območje države se enotno ureja enake, zelo visoke stopnje obremenitve nepremičnin, brez možnosti upoštevanja izrazite raznolikosti posameznih območij znotraj naše države.

Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) urejajo predpisi s področja upravljanja s prostorom. Že dejstvo, da NUSZ urejajo predpisi s področja urejanja prostora, kaže na lastnost NUSZ kot inštrumenta urejanja prostora. Vrednost nepremičnine v sistemu NUSZ je določalo število točk, pripisano posamezni nepremičnini skladno z enotno metodologijo ugotavljanja vrednosti stanovanj ter vrednostjo točke, ki jo je določala vsaka občina samostojno. Še bolj so bile občine samostojne pri določanju osnove za odmero NUSZ, za katerega so lahko same določale kriterije, način izračuna in njegovo višino. Naslednji primeri kažejo na sicer zelo različne ureditve NUSZ, s katerimi pa so občine usmerjale svojo prostorsko politiko.

 

Občina Šentjur je skozi Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Priloga 3a) vodila prostorsko politiko predvsem na področju nezazidanih stavnih zemljišč, kjer se je pospeševalo strjeno gradnjo v središčih naselij (ločevanje na centralna in periferna naselja). Oprostitve so bile vezane na eni strani na socialno strukturo prebivalcev in na drugi strani na del podeželja, kjer so bile oprostitve za prebivalce, ki so bili zavarovani kot kmetje. S tem se je poskušalo vplivati na izboljšanje pogojev za kmetijsko dejavnost in posredno tudi na ohranjanje poselitve podeželja. Nadalje je Občina Šentjur med oprostitvami za plačilo NUSZ določila zavezance, ki na novo začenjajo opravljati dejavnost za nedoločen čas na območju Občine Šentjur. Z enoletno oprostitvijo plačila NUSZ je občina različnim subjektov olajšala zagon dejavnosti, s čimer je spodbujala razvoj gospodarstva.

 

Mestna občina Celje je s sistemom NUSZ (Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Celje – Priloga 3b) poskušala pripevati k spodbujanju gospodarstva in oživljanju tistih dejavnosti ali območij, ki so degradirane ali ogrožene. V Celju so bile vzpostavljene razlike med proizvodnimi nepremičninami v poslovnih conah in trgovskimi centri na boljših lokacijah tudi v razmerju 1:7. Prav tako so zaščitili storitvene dejavnosti v območju starega mestnega jedra. Naj navedemo konkretne izračune: trgovina s 138 m2 v območju starega mestnega jedra je do sedaj plačevala 143,64 EUR NUSZ, sedaj pa bi morala 1.149,08 EUR (osemkratno povečanje). Nadalje naj navedemo nekaj primerjav za stanovanjske nepremičnine (v tipičnih stanovanjskih območjih): hiša Lava, zgrajena leta 1974, 167,30 m2 površine je do sedaj plačevala 126,14 EUR NUSZ, davek na nepremičnine bo znašal 258,92 EUR; stanovanje Hudinja, zgrajeno leta 1977 površine 66,80 m2 – sedaj je NUSZ znašal 48,21 EUR, davek na nepremičnine bo znašal 118,74 EUR.

 

Konkretni učinki davka (naključno izbrani primeri (po dva primera za posamezno vrsto nepremičnine):

 

Nepremičnina Površina NUSZ ZDavNepr %
Prodajalna SMJ (Prešernova) 138,00 143,64 1.149,08 799,97%
Prodajalna SMJ (Gubčeva) 464,00 574,76 3.085,33 536,80%
Stanovanjska hiša (Lava) l.gr. 1974 167,30 126,14 258,92 205,26%
Stanovanje (Hudinja) l.gr. 1977 66,80 48,21 118,74 246,30%
Trgovski center   328.362,05 217.233,02 66,16%
Trgovski center   189.729,84 110.606,38 58,30%
Industrijska hala   7.218,83 10.779,08 149,32%
Proizvodni obrat   226,47 983,51 434,28%

 

Iz navedenih primerov so povsem jasno razvidni učinki davka na nepremičnine. Medtem ko se drastično znižuje davek pri trgovskih centrih, se proizvodni obrati povečujejo. Največji razkorak med sedanjim NUSZ in davkom na nepremičnine pa je razviden pri poslovnih prostorih v starem mestnem jedru. Kljub velikem pomanjkanju zasedenih poslovnih površin v mestnih jedrih bodo z destimulativnim davkom le-ti še bolj podvrženi praznjenju. Kljub vgrajenemu možnem korigiranju davka nikakor ne bo mogoče odpraviti negativnih učinkov.

 

Občine z možnostjo določanja davčnih stopenj izgublja enega od zelo učinkovitih inštrumentov vodenja prostorske politike skozi obdavčitev nepremičnin, s tem pa se občini jemlje tudi njena izvirna pristojnost urejanja prostora. Poleg tega se občinam jemlje tudi možnost ustvarjanja pogojev za gospodarski razvoj občin.

 

Pomembno dejstvo je tudi, da so se lahko občine do uvedbe ZDavNepr same odločale tudi o tem, ali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča sploh zaračunajo, saj v ureditvi pred uvedbo nepremičninskega davka nikjer niti ni bilo določeno, da bi ga morale. Tako je iz tabele, v kateri so predstavljeni prihodki posameznih občin v letu 2012 (Priloga 2), razvidno, da Občina Rogaševci nima prihodkov  iz naslova NUSZ. Razlog za tako odločitev je bil v nameri občine, da ohrani poseljenost na območju občine in tako prepreči preseljevanje občanov iz razvojno ogrožene občine v druga bolj prijazna okolja. Obenem je občina s to odločitvijo skušala povečati razvoj gospodarstva in obrtništva na tem območju.

 

Zakon o lokalni samoupravi (ZLS) v drugem odstavku 21. člena primeroma določa izvirne naloge občin. Te so konkretno določene kot občinske naloge oziroma pristojnosti z ZLS in z drugimi zakoni ter s statuti in drugimi občinskimi splošnimi akti in se financirajo iz virov, določenih v Zakonu o financiranju občin. Z Zakonom o financiranju občin je določen sistem financiranja tistih nalog občin, ki jim jih nalagajo zakoni in so jih dolžne opravljati v korist svojih občanov. Občine pa ne izvršujejo samo predpisanih nalog, ampak v skladu z avtonomijo lokalne ravni zadovoljujejo vse potrebe lokalne skupnosti, o katerih se samostojno odločajo v občinah. To so predvsem pogoji razvoja (gospodarstva, prostora, socialne politike), povečanje števila stanovanj, šol, vrtcev, cest, ureditev javnih površin in podobno. Te naloge se prvenstveno financirajo iz lastnih sredstev občin. Posledično se s tem omogoča oblikovanje pozitivne demografske politike občin.

 

Zakon o financiranju občin v prvem odstavku 6. člena kot lastne davčne vire občin določa davek na nepremičnine. Davek na nepremičnine je javnofinančni vir, kot prihodek lokalnih skupnosti pa običajno namenjen financiranju javnih storitev lokalnih oblasti. Davek na nepremičnine ima vrsto gospodarskih, razvojnih in socialnih učinkov. Odvisne so od tega, kako se v izhodišču oblikuje, poudari in predstavi namen tega davka: kot proračunski vir, kot inštrument zemljiške politike ali kot devolucija centralne oblasti. Izhajajoč iz ciljev, ki jih je navedel predlagatelj zakona, je poglavitni cilj zakona zagotoviti dodatna sredstva za konsolidacijo proračuna države. Sicer naj bi zakon zasledoval tudi cilj ohranitve občinam vsaj sedanji obseg prihodov iz tega vira, kar ne drži, kot je obrazloženo že pri prejšnji točki zahteve.

 

9. člen Ustave določa, da je prebivalcem Republike Slovenije zagotovljena lokalna samouprava. Po Ustavi uresničujejo prebivalci lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih. V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki se nanašajo samo na prebivalce občine, ter posamezne naloge iz državne pristojnosti, ki jih nanje prenese država z zakonom in ob zagotovitvi sredstev (140. člen Ustave). Ko zakonodajalec pri normativnem urejanju javnih zadev nalogo določi kot izvirno pristojnost občine, mora lokalni skupnosti omogočiti, da vsaj deloma odloča o izvrševanju te naloge.

 

S tem, ko se občinam jemljejo inštrumenti sorazmernega soodločanja o: višini davčne stopnje, načinu odmere, oprostitve, določanju izjem, načinu izterjave, namenu koriščenja pridobljenih sredstev, se v veliki meri posega v njihove pristojnosti, kar izhaja tudi iz zgoraj navedenih primerov. S tem se posega v ustavno zagotovljeno pravico do samostojnega urejanja zadev, ki so v pristojnosti lokalnih skupnosti.

 

 

3. Neskladnost 4. člena ZDavNepr z določbami 9., 138., 140., 142. člena Ustave ter 9. členom Zakona o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave (MELLS)

 

4. člen ZDavNepr med drugim določa za davčne zavezance tudi občine oziroma upravljalce občinskih nepremičnin. Upravljalci občinskih nepremičnin so posredni proračunski uporabniki občin (večinoma javni zavodi), kar pomeni, da bodo občine iz proračunov občin posredno plačevale davek na nepremičnine tudi za javne zavode.

 

Z ZDavNepr je občinam tako naložena nova naloga plačevanja davka na nepremičnine v lasti občin neposredno iz proračuna posamezne občine, posredno pa preko financiranja posameznih zavodov, ki so upravljalci občinskih nepremičnin (šole, vrtci, zdravstveni domovi…).

 

Po izračunih Ministrstva za finance (ki pa niso skladni z dejanskim stanjem) je znesek davka od stavb v lasti občin za leto 2014 22.082.174 EUR, znesek davka od zemljišč v lasti občin bo 7.595.063 EUR. Torej občine bodo skupaj plačale 29.677.237 EUR. Obveznost občin iz naslova davka na nepremičnine od stavb in zemljišč v lasti občine sicer po ocenah vlagatelja zahteve znaša okoli 40 milijonov evrov (Ministrstvo za finance v izračunih sicer navaja obveznost občin v višini 30 milijonov virov, a se zaradi neurejenih evidenc pričakuje bistveno višja obveznost za občine).

 

140. člen Ustave RS določa, da lahko država z zakonom na občine prenese opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi potrebna sredstva. V tem konkretnem primeru država na novo določa obveznost plačevanja davka občinam, brez zagotovitve potrebnih sredstev.

 

Z naložitvijo nove obveznosti občinam v zgoraj navedeni višini država posega oziroma zmanjšuje finančne vire občin in tako zmanjšuje sorazmernost uresničevanja lokalne samouprave. Med prihodki posamezne občine ter med ustavnimi in zakonskimi nalogami, ki naj bi jih izvajala občina, mora obstajati ustrezno razmerje, ki ga zahteva tudi načelo sorazmernosti iz 9. člena MELLS. Sistem financiranja občin mora občinam zagotavljati takšen obseg sredstev, za kolikšnega je zakonodajalec opredelil, da lahko občina z njim zagotovi izvajanje svojih ustavnih in zakonskih nalog.

 

 

4. Neskladnost 25. člena in 26. člena ZDavNepr s 14., 138. in 142. členom Ustave

 

ZDavNepr v tretjih odstavkih 25. in 26. člena določa, da se v letih 2014-2016 odstopi del prihodka od davka na nepremičnine na način, da se vsaki posamezni občini zagotovi znesek, enak znesku, ki so ga občine odmerile za nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč v letu 2012. To pomeni, da bodo davek na nepremičnine v vsakem primeru plačali lastniki nepremičnin v neki občini in v okviru svoje lokalne samouprave ne bodo upravičeni do deleža tega davka v primeru, če občina nadomestila v letu 2012 ni zaračunavala. Takšen primer predstavlja Občina Rogaševci, kar je razvidno iz Priloge 2. Po drugi strani pa bodo lastniki nepremičnin v neki drugi občini plačali manj davka, kot ga bodo dobili povrnjenega v proračun občine, ker so imeli v letu 2012 višje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (npr. Mestna občina Velenje). Navedeno pomeni, da bodo davek zanje plačevali davčni zavezanci iz drugih občin, zavezanci v drugih občinah pa od plačanega davka ne bodo dobili nič povrnjenega iz tega naslova, ker v letu 2012 občina ni zaračunavala nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

 

Navedena začasna delitev sredstev je v očitnem neskladju s 142. členom Ustave RS, ki določa, da se občina financira iz lastnih virov ter da občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, država v skladu s zakonsko določenimi načeli in merili zagotovi dodatna sredstva. Torej je edini ustavno dopusten način, da se poleg lastnih virov financira občine z zakonom s strani države le, če gre za slabšo razvitost, zaradi katere ne morejo zagotoviti opravljanja svojih nalog, in hkrati, da so sredstva zagotovljena z zakonsko določenimi načeli in merili. Izpodbijana člena torej ne financirata občin, ki nalog iz svoje izvirne pristojnosti ali prenesene pristojnosti ne morejo uresničevati zaradi slabše gospodarske razvitosti, temveč brez nekega stvarno utemeljenega razloga. Prav tako niso zagotovljena ta dodatna sredstva v skladu z načeli in merili porabe sredstev.

 

Dodatno pa gre za neenako obravnavo prebivalcev nekaterih občin v primerjavi s prebivalci drugih občin, ki je odvisna od tega, ali je in v kakšni meri je katera od občin obračunavala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, torej je odvisna zgolj od dajatve, ki jo ZdavNepr ukinja. Pri tem je z vidika porabe takšnih sredstev (po 3. odstavku 25. in 26. člena ZdavNepr) pomembno, da ureditev ZDavNepr z vidika pravičnosti obratno sorazmerno ureja financiranje izvrševanja nalog občine glede na prispevek občanov.

 

Navedena ureditev financiranja občin je v nasprotju s 14. členom Ustave v zvezi s 138. členom Ustave RS. Za enak obseg storitev bodo nekateri prebivalci plačevali dodatni nepremičninski davek (ali del njega), ki se jim preko proračuna ter 25. in 26. člena ne bo vrnil v občino za financiranje občinske porabe (in bi s tem posredno razbremenil obstoječe financiranje občine in posredno dvignil kvaliteto skupnih potreb in interesov občanov), ampak se bo namenil zadovoljevanju skupnih potreb in interesov v drugih občinah in to kljub temu, da bodo vsi občani v vseh občinah za svoje nepremičnine v občini plačevali davek, odmerjen po enakih kriterijih.

 

 

5. Neskladnost 5. člena in 10. člena ZDavNepr z Ustavo

 

5. 1. Neskladnost s 14. členom Ustave ter 1. členom Prvega protokola ter 1. členom Protokola št. 12 h EKČP

 

Zakon o davku na nepremičnine uvaja davčno obremenitev lastnikov nepremičnin oziroma drugih z zakonom določenih zavezancev (tudi občin), ki temelji na vrednosti nepremičnine kot (dela) premoženja davčnega zavezanca. Tudi predlagatelj sam je v zakonodajnem postopku vseskozi poudarjal, da je davek na nepremičnine premoženjski davek, ob priznavanju, da se obdavčitve drugih oblik premoženja (zlato, kapitalske naložbe, prihranki, itd.) ne uvaja zaradi različnih razlogov (težavnost ocene vrednosti, itd., tako besedilo predloga zakona z dne 17.10. 2013, str. 9 in 10).

 

Premoženjski davek – tudi v skladu z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZDavNepr – pomeni, da mora breme, ki je s tem davkom naloženo davčnemu zavezancu, odražati dejansko, resnično vrednost njegovega (nepremičnega) premoženja. Dejstvo, ki se že kaže na mnogih javno predstavljenih primerih, po katerih so vrednosti nepremičnin, ki bodo podlaga za odmero davka na nepremičnine, lahko bistveno napačne in povsem neskladne z dejansko vrednostjo nepremičnin, pa ne pomeni zgolj administrativnih pomanjkljivosti, temveč ima tudi posledice za ustavnost same zakonske ureditve.

 

Odstop od tega temeljnega pravila pomeni, da se lahko vzpostavlja neenakost med davčnimi zavezanci (med njimi tudi občine), saj so s premoženjskim davkom lahko bolj obremenjeni tisti, ki imajo manj premoženja oziroma manj obremenjeni tisti, ki imajo premoženja več. To pomeni, da so bistveno enaki primeri obravnavani različno in bistveno različni primeri obravnavani enako. Resnična vrednost premoženja pa je seveda njegova tržna vrednost, torej tista vrednost, ki odraža možnost lastnika, da za določeno obliko premoženja dobi ustrezna finančna sredstva ali da jo spremeni v drugo enako vredno obliko premoženja. Vrednost nepremičnine je torej tista, po kateri jo je v danem času mogoče odsvojiti oziroma pridobiti na trgu nepremičnin. Ta vrednost je sicer lahko spremenljiva, vendar to v celoti odraža dejstvo, da se vrednost premoženja posameznika v času pač lahko spreminja. Če zakon ne vsebuje pravil in postopkov, po katerih se torej davčna osnova tega premoženjskega davka ugotavlja oziroma določa upoštevaje dejansko vrednost določenega premoženja, je s tem vzpostavil neustavno ureditev, ki nasprotuje sami pravni naravi tega davka ter posega v človekove pravice, ki jih zagotavljajo Ustava ter mednarodne pogodbe.

 

Skladno s tem je vzpostavljanje načina določanja oziroma ugotavljanja vrednosti nepremičnine kot davčne osnove za obračun davka, ki ne upošteva njene dejanske vrednosti, temveč izhaja zgolj iz abstraktnih predpostavk (elementov in mehanizmov “vrednotenja”) toliko bolj problematično, kolikor bolj to odstopa od dejanske tržne vrednosti posamezne nepremičnine. Ta pomanjkljivost pa ne obstane le na vprašanju načelne (ne)primernosti ali (ne)ustreznosti davčne obremenitve, temveč pomeni tudi ustavno nedopustni poseg v 14. člen (načelo enakosti pred zakonom) ter 22. člen (enako varstvo pravic v postopku), ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije. V danem primeru je ureditev, ki izhaja iz 5. člena ter 10. člena Zakona o davku na nepremičnine, neskladna z Ustavo.

 

Davčno osnovo za odmero davka na nepremičnine ureja 5. člen ZDavNepr, ki predvideva, da je davčna osnova »posplošena tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisana nepremičnini v registru nepremičnin 1. januarja leta, za katero se odmerja davek.«[5] Davčna osnova je tako za potrebe izračuna davčne obveznosti iz naslova davka na nepremičnine ugotovljena na podlagi pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc, ki jih vodi Geodetska uprava Republike Slovenije na podlagi Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin[6] in Zakona o evidentiranju nepremičnin[7] ter drugih predpisov. To pomeni, da je vrednost posamezne nepremičnine, ki služi kot davčna osnova po ZDavNepr – kot tudi že pove samo poimenovanje – posplošena, abstraktna vrednost, ki se izračuna na podlagi predpisanega modela vrednotenja in torej sama pri konkretni nepremičnini ni vezana (le) na tržno vrednost te nepremičnine, torej tisto vrednost, ki bi v konkretnem primeru in v danem času obdavčenja odražala dejansko vrednost premoženja davčnega zavezanca.

 

Kot že poudarjeno, je glede na naravo in namen davka na nepremičnine kot premoženjskega davka treba izhajati iz načela, da morajo biti zavezanci obdavčeni skladno z resnično vrednostjo svojega premoženja. Zato odstopanje določitve davčne osnove od resnične vrednosti posamezne nepremičnine – kot posledica napak pri ugotovitvi in presoji dejstev, napak pri samem modelu vrednotenja ali pri njegovi uporabi v konkretnem primeru – pomeni tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja Ustava v 14. členu: različna obdavčitev oseb pri dejansko enaki vrednosti nepremičnin, ki pa je bila napačno ugotovljena kot različna oziroma enaka obdavčitev oseb pri dejansko različnih vrednostih nepremičnin, ki pa so bile napačno ugotovljene kot enake. Pri velikih razlikah v uporabljenih »posplošenih tržnih vrednostih nepremičnin« od resničnih, torej tržnih vrednosti, ki odražajo dejansko premoženje posameznikov in pravnih oseb, bodo seveda nepravilnosti in neenakosti davčnih obremenitev ter s tem posledice kršitve navedenega ustavnega načela tudi zelo očitne.

 

Neutemeljena višina davčne obremenitve in s tem povzročena kršitev načela enakosti v davčni obremenitvi bo glede na 5. in 10. člen ZDavNepr lahko nastala kot posledica same zakonske ureditve in ne (le) kot posledica napačnega delovanja in odločanja pristojnih upravnih organov pri odmeri tega davka. Če pa že iz samega zakona nujno izhaja posledica, da lahko nastopijo take neenakosti pri obdavčenju, potem to vodi do neustavnosti same zakonske ureditve, saj za tako vzpostavljanje neenakosti ni videti nobenega razumnega razloga. Tudi sam zakonodajalec se v gradivu v postopku sprejemanja ZDavNepr ne sklicuje na nujnost vzpostavljanja take neenakosti za dosedanje ciljev zakonske ureditve in jih tudi ne argumentira.

 

Davčno poseganje v premoženje posameznika- davčnega zavezanca mora biti torej utemeljeno v primeru premoženjskega davka prav na (dejanski) vrednosti tega premoženja[8]. Ne glede na to, da bi se pri premoženjskem davku lahko kot navedeno pojavilo vprašanje potrebe presoje takega posega z vidika strogega testa sorazmernosti po 15. členu Ustave[9], pa je mogoče ugotoviti, da za vzpostavitev ureditve, ki take odmere davka ne zagotavlja, ZDavNepr ne izkazuje niti prevladujočega razloga v javnem interesu, ki bi opravičeval poseg v enakost pred zakonom zagotovljeno z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

 

Tako niti v zakonskem predlogu niti v sami obravnavi ob sprejemanju zakona ni bilo utemeljeno, zakaj temelji obdavčenje nepremičnin kot premoženja samo na določitvi njihove abstraktne vrednosti brez odsotnosti kakršnekoli neposredne povezave – ter s tem povezane možnosti dokazovanja in utemeljevanja dejstev – z njeno resnično, tržno vrednostjo. Zgolj utemeljitev s potrebo, da se vzpostavi enoten sistem, ki je nujna podlaga za uvedbo davka na nepremičnine – kar je zakonodajalec tudi storil –ne pomeni, da v primeru razkoraka med abstraktno in resnično vrednostjo nepremičnine v korekcije v konkretnem postopku odmere davka ne bi smele biti zakonsko predvidene oziroma dopustne. Tudi utemeljitev, da je sedaj vzpostavljeni način vrednotenja najenostavnejši in da bi dopuščanje drugih načinov izkazovanja vrednosti pomenilo obremenitev za sistem, ne zdrži pravne presoje. Tudi ob primerjanju z drugimi vrstami davkov, npr. z dohodnino, je povsem jasno, da je mogoče natančno ugotavljanje davčne osnove ne glede na njeno kompleksnost, saj le to daje pravilen in pravičen rezultat – tudi dohodnino bi lahko izračunavali na podlagi abstraktnih in splošnih kriterijev (npr. ocenjen prihodek v posameznem letu glede na abstraktne modele vrednotenja, ki bi upoštevali stopnjo izobrazbe, starost, poklic, kraj dela, itd.), pa se je zakonodajalec odločil za vzpostavitev izjemno zahtevnega sistema, ki upošteva dejanske prihodke posameznika ob zelo velikem številu davčnih zavezancev[10]. Tako ni videti razloga, zakaj je to drugače le pri obdavčitvi nepremičnega premoženja na podlagi ZDavNepr. To tudi – kot že omenjeno zgoraj – vzpostavlja skladnost te ureditve tudi s prvim odstavkom 14. člena Ustave in 1. členom Protokola št. 12 h EKČP: lastniki nepremičnega premoženja, kljub predpostavki koristi iz tega premoženja, niso obdavčeni niti glede na dejanske koristi niti glede na dejansko vrednost svojega premoženja, lastniki drugih oblik premoženja pa so obdavčeni glede na dejansko višino svojih dohodkov iz tega kapitala (npr. od obresti ali drugih prihodkov od kapitala), tako da je lastnik nepremičnega premoženja v bistveno drugačnem položaju v primeru dolžnosti plačevanja davčnih bremen kot lastnik drugih oblik premoženja. Ob tem je nepotrebno poudarjati, da argumenti v podporo obstoječi rešitvi ZDavNepr, ki so temeljili na omejevanju drugačnega ugotavljanja vrednosti nepremičnine zaradi preprečevanja “pretiranih zaslužkov sodnih cenilcev” seveda niso dopusten razlog, ki bi utemeljeval neenakost pri poseganju z davkom v premoženje  lastnikov nepremičnin.

 

Taka ustavna vprašljivost odmere davka na nepremičnine ne bi mogla nastati, če bi ZDavNepr vseboval pravne postopke in pravna sredstva, ki bi tako neenakost preprečevali in omogočali tako organom kot tudi strankam, da se nepravilnostim še pred odmero davka izognejo ali da se kasneje odpravijo v postopkih s pravnimi sredstvi. To pa so tudi zahteve, ki jih glede postopkov za izdajo konkretnih pravnih aktov, s katerimi organi oblasti posegajo v pravni položaj posameznikov, nalaga Ustava. Zato sta 5. in 10. člen ZDavNepr tudi v neskladju z 22. členom Ustave.

 

5. 2. Neskladnost z 22. členom Ustave

 

Po 22. členu Ustave mora imeti vsak (tudi občine) enako možnost, da v poštenem postopku pred organi uprave varuje svoj pravni položaj in da v tem postopku nastopa kot subjekt in ne kot objekt postopka. Skladno s tem pa mora imeti tudi možnosti v postopku navajati vsa dejstva in dokaze v svojo korist (22. člen Ustave), posledično pa tudi možnosti, da izkaže drugačno dejansko stanje, kot ga je na podlagi svojih pooblastil ugotavljal sam upravni organ. Šele na podlagi pravilnega, resničnega dejanskega stanja lahko upravni organ utemelji pravilno in zakonito odločitev. To velja seveda tudi za postopke odmere davka, torej tudi davka na podlagi ZDavNepr. V danem primeru pa je zakon povsem izključil možnost stranke, da je v prvostopenjskem postopku sploh udeležena kot subjekt postopka, saj ji pred izdajo davčne odločbe sploh ni omogočeno, da navedene katerikoli dokaz v svojo korist in da je še pred izdajo odločbe seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembni za izdajo odločbe, torej da je spoštovano načelo zaslišanja stranke kot ena od temeljnih ustavnih in zakonskih procesnih garancij. Na podlagi ZDavNepr je tako prvi akt, s katerim je stranka seznanjena z vsebino odločanja o njenih pravicah, obveznostih in pravnih koristih izvršljiva davčna odločba. Prvi akt davčnega organa, s katerim sta posameznik ali pravna oseba seznanjena s tem, da sta zavezana plačati davek na nepremičnine ter da jima je določena in naložena davčna obveznost v določeni višini je torej upravna odločba davčnega organa prve stopnje, pritožba zoper katero skladno z zakonom ne zadrži izvršitve. Takšna ureditev pomeni popolno izvolitev pravice enakega do varstva pravic v postopku in je zato v neskladju z 22. členom Ustave[11].

 

Glede na dosedanjo ustavnosodno presojo je je skladno z Ustavo mogoče glede na naravo postopka dopustne dokaze oziroma možnost dokazovanja možnost sicer z zakonom tudi omejiti (npr. na listinske dokaze)[12], kadar je to glede na naravo postopka povezano z ustavno dopustnim ciljem, pa tudi nujno, primerno in sorazmerno v ožjem pomenu besede (15. člen Ustave), ni pa mogoče niti dokazov niti možnosti dokazovanja s strani stranke v nobenem primeru v celoti izključiti, kot je to uvedel ZDavNepr.

 

V ZDavNepr namreč izhaja dolžnost davčnih organov, da davek odmerjajo zgolj na podlagi podatkov (tudi od abstraktno ugotovljene vrednosti), ki izhajajo iz evidenc Geodetske uprave (tretji odstavek 10. člena). Sprememba dejstev, ki vplivajo na odmero davka na nepremičnine, je možna zgolj s spremembo podatkov v navedenih uradnih evidencah, kar se je ob razpravi ob sprejemanju zakona poudarjalo kot razrešitev navedenega vprašanja dokazovanja oziroma odprave nepravilnosti pri določitvi davčne osnove. Vendar pa te trditve ustavne spornosti zakonske ureditve ne zmanjšujejo in ne odpravljajo.

 

Prvič, postopek pred Geodetsko upravo je drug postopek kot postopek odmere davka na podlagi ZDavNepr. Tako ni mogoče šteti, da so zahteve iz 22. člena, ki so povezane s postopkom odmere davka, lahko izpolnjene že v drugem, od tega postopka ločenem ravnanju drugega upravnega organa. To je še posebej očitno v tem primeru, saj – drugič – Geodetska uprava o morebitnih spremembah podatkov, ki jih vodi v uradni evidenci, ne odloča v upravnem postopku in torej niti sama sploh ne vodi postopka, v katerem bi bile spoštovane zahteve iz 22. člena Ustave. Tako davčni zavezanec lahko Geodetski upravi kot pristojnemu organu le predlaga spremembo nekaterih – ne vseh – dejstev, o katerih ta upravni organ vodi uradno evidenco le izven davčnega postopka odmere davka na nepremičnine, pri čemer Geodetska uprava predlagane spremembe lahko upošteva ali pa ne – tudi brez izdaje odločbe ali sklepa in brez možnosti vlaganja pravnih sredstev (npr. glede s strani Geodetske uprave ugotovljene končne vrednosti nepremičnine ali uporabe modela množičnega vrednotenja nepremičnin[13]). Ob tem seveda stranka ne more predlagati upoštevanja kateregakoli dejstva, ki bi sicer lahko vplivalo na vrednost nepremičnine, vendar pa se v taki evidenci skladno s predpisi sploh ne vodi. Tako se kot zelo vprašljiva kaže tudi z ZDavNepr določena rešitev, ki pod sankcijo prekrška nalaga dolžnost za popolnost in pravilnost podatkov o nepremičninah v uradnih evidencah kar davčnim zavezancem (deveti odstavek 4. člena ZDavNepr) in ne organu, ki tako evidenco vodi in ki odloča o tem, katera dejstva in s kakšno vsebino so v njej določena.

 

Ob navedenem pa v davčnem postopku po ZDavNepr na prvi stopnji odločanja sploh ni niti možen niti dovoljen noben dokaz, ki bi ga lahko predložila stranka davčnemu organu. Tako stranka ne bo niti mogla pristojnemu davčnemu organu predlagati niti dokazov o neresničnosti dejstev, ki so navedena v uradnih evidencah[14], niti ne bo mogla pred izdajo izvršljive odločbe predlagati dokazov o dejstvih, ki jih lahko zaradi neustavne omejitve ZDavNepr davčni organ ne more ugotavljati drugače kot na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (npr. vrednosti nepremičnine), pa tudi seveda ne dokazov o tistih dejstvih, ki v teh evidencah sploh niso bila zajeta (npr. obremenjenost nepremičnine z vodi za kanalizacijo, plinovod, elektriko, ki bistveno zmanjšajo njeno vrednost).

 

Navedeno pomeni, da vsak v davčnem postopku po ZDavNepr sploh ne bo mogel varovati svojega pravnega položaja z za davčni postopek relevantnim navajanjem dejstev in dokazov v svojo korist. Še več, po zakonski ureditvi ne bo mogel niti dokazovati napak pri povzemanju dejstev iz uradnih evidenc v postopek odmere davka na podlagi ZDavNepr in zahtevati njihove odprave v postopku pred izdajo izvršljive odločbe, glede katere tudi pritožba ne bo zadržala izvršitve. Ponazorjeno na primeru to pomeni, da bo nekdo lahko dolžan pod grožnjo takojšnje izvršbe in zakonitih zamudnih obresti plačati davek za nepremičnino izjemno velike vrednosti, ki sploh ni v njegovi lasti niti po zemljiškoknjižnem stanju, pa bo to izvedel šele z vročitvijo take izvršljive odločbe. Takšna izvotlitev pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave pa – razen ob predpostavki nezmotljivosti organov oblasti – ni mogoča.

 

Ob tem kaže tudi ponovno poudariti, da je drugačna ureditev očitno mogoča v primeru drugih davkov, ki tudi zajemajo kompleksno dejansko stanje in zelo veliko število davčnih zavezancev. Tako je izvedba prvostopenjskega dokaznega postopka zagotovljena tudi v postopku odmere dohodnine, po kateri po Zakonu o davčnem postopku[15] davčni organ najprej pošlje zavezancu informativni izračun dohodnine, na podlagi katerega lahko zavezanec tudi vloži ugovor in dopolni napoved, kar šteje za njegovo  napoved za odmero dohodnine; če ugovora ne vloži, pa se šteje poslani izračun za odločbo o odmeri dohodnine (glej 267. člen ZDavP-2). Navedeno dokazuje, da niti kompleksnost davčnega postopka ne preprečuje zakonske ureditve, ki posamezniku omogoča varstvo pravic skladno z 22. členom Ustave – to pa ob primerjavi z ZDavNepr spet odpira vprašanje skladnosti te ureditve s 14. členom Ustave.

 

 

 

6. Neskladnost 14. člena Zakona o davku na nepremičnine z 22., 23. in 25. členom Ustave

 

Ustava zagotavlja vsem v njihovih pravicah prizadetim subjektom (tudi občinam), da morajo imeti na voljo učinkovito pravno sredstvo ter učinkovito sodno varstvo zoper odločitve upravnih organov, glede katerih menijo da so dejansko ali pravno nepravilne in nezakonite (25. člen in 23. člen Ustave). Določbe ZDavNepr to pravico bistveno omejujejo, kar postavlja tudi vprašanje skladnosti tega posega z Ustavo.

 

V davčnem postopku odmere davka na nepremičnine s pravnimi sredstvi stranki ni omogočeno niti izpodbijanje dejanskega stanja, na podlagi katerega je davčni organ določil davčno obveznost, niti da doseže učinkovito odpravo navedenih pomanjkljivosti skladno z zahtevami 25. člena (pravica do pritožbe) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave.

 

Stranka v davčnem postopku po ZDavNepr tako nima možnosti, da izpodbija s strani pristojnih upravnih organov ugotovljeno vrednost nepremičnine in s tem posledično uporabljene davčne osnove. Po 14. členu ZDavNepr se pritožba kot uresničevanje pravice iz 25. člena Ustave po zakonu v delu, ki se nanaša na vrednost nepremičnine »šteje za predlog za spremembo podatkov….«. Kako je mogoče ustavno zahtevano pravno sredstvo po vsebini prekvalificirati v drug procesni akt, o katerem odloča isti organ, ki je postavil prvo ugotovitev, in s tem ukiniti možnost instančnega nadzora, je ustavnopravno sporno vprašanje. Taka ureditev je še toliko bolj pravno vprašljiva, saj s tem tudi v pritožbenem postopku prizadeti osebi ni dane možnosti pravno upoštevnega navajanja drugačnih dejstev ali dokazov od tistih, ki so že vsebovani v uradnih evidencah, med njimi niti v primeru neupoštevanja spremembe lastništva nad nepremičnino (npr. če pristojni upravni organ ne šteje, da je taka sprememba izkazana skladno z drugim odstavkom 4. člena ZDavNepr), niti presoje siceršnje pravilnosti ugotovljenega dejstva (npr. vrednosti nepremičnine) mimo evidentiranih dejstev in predpisanega izračuna.

 

Povedano drugače: čeprav zahteve po poštenem postopku iz 22. člena Ustave in po učinkovitem pravnem sredstvu iz 25. člena Ustave terjajo, da o pravilnosti in zakonitosti vseh dejanskih in pravnih vidikov izpodbijane davčne odločbe odloča drug, nadrejeni organ[16], se v danem primeru bistven del pritožbenih možnosti spreminja v zgolj predlog za spreminjanje evidentiranih dejstev, o katerem po ZDavNepr sploh noben organ ne odloči s formalnim pravnim aktom.  Posledično niti same zavrnitve spremembe dejstev, navedenih v uradnih evidencah, niti splošne pravilnosti ugotovitve vrednosti nepremičnine nihče ne more sploh izpodbijati s pravnim sredstvom.

 

Navedeno seveda posega tudi v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj tudi sam upravni akt, ki bo lahko predmet sodne presoje (odločba o odmeri davka) glede teh vprašanj sploh ne bo imel podlag in navedb, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Zato iz ZDavNepr ni razvidno, s kakšnimi navedbami in zahtevki ter s kakšno možnostjo uspeha se bo prizadeta oseba sploh lahko obrnila na pristojno Upravno sodišče. Ob tem ni odveč dodati, da je možnost učinkovitih pravnih sredstev zaradi ugotovljenih nepravilnosti s tem odvzeta tudi zastopnikom javnega interesa v primerih, da so bila dejstva, ki služijo kot podlaga za odmero davka, napačno ugotovljena v korist osebe ali v škodo javnega interesa, npr. v primerih bistveno prenizko ocenjene vrednosti nepremičnin v javni ali zasebni lasti.
Navedeno problematiko je – sicer ob ne povsem jasnih zakonskih rešitvah – mogoče ponazoriti tudi na primeru: če bo davčni organ posamezniku ali pravni osebi odmeril davek od njegovega stanovanja ali poslovnega prostora na podlagi abstraktno izračunane vrednosti njegove nepremičnine, ki se nahaja v evidenci Geodetske uprave in znaša 500.000 EUR, potem se ta posameznik zoper odločbo, katero je odmerjen davek sicer lahko pritoži in navaja npr. dejstvo, da je navedeno nepremičnino pred nekaj meseci kupil za 200.000 EUR (morda celo na javni dražbi) in da je tudi sicer izračun vrednosti na podlagi mnenj sodnih izvedencev povsem napačen. V nadaljnjem postopku pa bo po ZDavNepr ta del pritožbenih navedb glede vrednosti nepremičnine posredovan GURS, ki bo le preveril, ali je na podlagi navedenih podatkov treba spremeniti dejstva, ki jih vodi v uradni evidenci (torej lastnosti nepremičnine). Dejansko plačana ali s strani sodnega izvedenca ocenjena vrednost bo v tem postopku nepomembna, če se navedena dejstva, ki so že v uradni evidenci Geodetske uprave niso spremenila. Prav tako pa se tudi v primeru, da so se dejstva iz evidence glede te nepremičnine spremenila, pa Geodetska uprava tega ne želi zabeležiti v svoji evidenci, o tem Geodetska uprava ne bo izdala nobene odločbe[17], tako da se stranka zoper to odločitev sploh ne bo mogla pritožiti, prav tako pa tudi ne zoper davčno odločbo, saj v njej odločitev o tem predlogu stranke po ZDavNepr sploh ne bo vsebovana in se bo pritožbo le predalo v reševanje organu druge stopnje[18]. Ob tem seveda ne kaže prezreti dejstva, da je ves navedeni čas izdana odločba prve stopnje izvršljiva in je lahko tudi podlaga za davčno izvršbo še pred odločitvijo o pritožbi.

 

Niti predlagatelj niti zakonodajalec pa v postopku sprejemanja ZDavNepr nista pojasnila razlogov, zaradi katerih bi navedena posega v 25. člen in 23. člen Ustave lahko izpolnila pogoje, ki jih za tovrstno poseganje terja 15. člen Ustave, torej test legitimnosti ter strogi test sorazmernosti.

 

 

7. Neskladnost ZDavNepr z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave

 

Zakonodajalec ima pri določanju in urejanju davkov široko polje lastne presoje, da oceni primernost davkov glede na določeno politiko ter zasledovani javni interes. Ta diskrecija zakonodajalca pa je omejena tudi z dolžnostjo, da enake primere obravnava enako in različne različno (14. člen Ustave).  Da mora biti podan stvaren in razumen razlog za neenako obravnavanje tudi na davčnem področju, je poudarilo tudi Ustavno sodišče v svoji nedavni odločitvi, ko je kot protiustavno spoznalo davčno olajšavo pri odmeri dohodnine zaradi njenega neskladja s 14. členom Ustave[19]. Vprašanje, ki bo šele moralo biti jasneje razrešeno, pa je povezano s samim temeljem te pravne enakosti, saj je v mnogih ureditvah temelj prav v sposobnosti plačevanja davka, ki pa ne izhaja (nujno) iz lastništva nad nepremičnino, temveč predvsem iz temeljne sposobnosti ustvarjanja prihodka in s tem povezane sposobnosti plačevanja dajatev[20]. Tega nepremičninski davek kot premoženjski davek sam po sebi ne upošteva, zato je lahko brez ustreznih korekcij nastalih davčnih obremenitev lahko prizadeto tudi navedeno načelo davčne enakosti kot izvedeno načelo ustavno zagotovljene enakosti pred zakonom.

 

Vzpostavitev davčnega bremena na podlagi ZDavNepr torej odraža naravo davka na nepremičnine kot davka na premoženje, ki skladno s stališči predlagatelja in zakonodajalca odraža sposobnost plačevanja davka na podlagi predpostavke, da je sposobnost nositi javna bremena večja, kolikor je večje nepremično premoženje v lasti posameznega davčnega zavezanca[21]. To stališče je, kot tudi že navedeno zgoraj, lahko problematično že z vidika dejstva, da so nepremičnine le del premoženja posameznikov in pravnih oseb, kar pomeni, da je utemeljevanje pravične porazdelitve – izhajajoč iz načela enakosti, ki ga zagotavlja 14. člen Ustave – utemeljeno na pomanjkljivi predpostavki: tisti, ki ima v lasti nepremično premoženje bo plačeval več davka kot tisti, ki ima enako premoženja v drugih oblikah (denar, vrednostni papirji, kapitalski deleži, itd.).

 

Ob tem se odpira seveda vrsta različnih vprašanj, ki kažejo na določeno nekonsistentnost ali celo arbitrarnost zakonodajalca pri vzpostavitvi navedene davčne obveznosti, povezano z utemeljevanjem davka na dejanskem premoženju davčnega zavezanca. Tako je mogoče npr. navesti, da ureditev ZDavNepr tudi ne upošteva dejstva, da že zaradi pogostih stvarnopravnih obremenitev nepremičnin samo pravno lastništvo nad nepremičnino ne odraža tudi dejanskega premoženja, saj je lahko določena nepremičnina pridobljena na podlagi kredita, zavarovanega s hipoteko in bi torej pravnemu lastniku ob prodaji te nepremičnine zaradi poplačila (neplačanega dela) dolga pripadal le določen del vrednosti te nepremične, kar torej odraža njegovo dejansko premoženje. Ob tem pa ne kaže spregledati, da dolg, s katerim je obremenjena nepremičnina, za lastnika, ki je tudi dolžnik, predstavlja do poplačila finančno breme, ki ga obdavčitev seveda še poveča. Ob tem pa gre osmi odstavka 4. člena ZDavNepr spet v drugo smer, daj določa, da je za nepremičnine v finančnem najemu davčni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki je na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, v evidenci trga nepremičnin evidentirana kot lizingojemalec in torej zavezanec za plačilo davka ni pravni lastnik premoženja. V slednjem primeru je torej zakonodajalec povsem odstopil od izhodišča, da je zavezanec lastnik nepremičnine in posledično to nepremično premoženje bremeni tistega, ki ga v primeru izostanka plačila obrokov finančnega najema sploh nikoli ne bo dobil v last in ne tistega, ki je pravni lastnik nepremičnine in od nje na podlagi plačil lizingojemalca pridobiva tudi finančne koristi. Navedene različnosti rešitev pa veljajo za vse objektov, torej gospodarske, poslovne ali kmetijske nepremičnine in zemljišča. Vse to je lahko zaradi (videza) arbitrarnosti sporno tudi zaradi načela, da je treba enake primere obravnavati enako in različne različno skladno z 14. členom Ustave. Jasnih utemeljitev, zakaj je navedeno vzpostavljanje razlik razumno in utemeljeno v prevladujočem javnem interesu ne predlagatelj in ne zakonodajalec nista podala, prav tako pa tudi ne drugih utemeljitev, ki bi postavljale drugačna izhodišča upoštevanja načela enakosti pri urejanju davka na nepremičnine.

 

Ob tem pa je mogoče ugotoviti, da je poseganje zakonodajalca v 14. člen Ustave mogoče najti v okviru različnih rešitev ZDavNepr. Ker je zakonodajalec tudi v teh primerih dolžan v primeru neenakega obravnavanja bistveno enakih položajev vselej izkazati vsaj stvaren, razumen in argumentiran razlog za svojo odločitev, ki je utemeljen v prevladujočem javnem interesu, se odsotnost takega razloga kaže kot arbitrarnost, ki povzroča neskladnost zakonskih rešitev z Ustavo. To se pojavi v primeru več določb ZDavNepr.

 

7.1. Neskladnost 6. člena Zakona o davku na nepremičnine s 14. členom Ustave

 

Polje proste presoje zakonodajalca je tako razvidno pri različni določitvi davčnih stopenj (6. člen ZDavNepr), pri čemer pa se pojavlja vprašanje arbitrarnosti pri določanju teh davčnih stopenj predvsem v tistih primerih, za katere niso razvidni nobeni utemeljeni razlogi za različnost obdavčenja. Tudi ob že izhodiščnem vprašanju, zakaj se je zakonodajalec odločil za dvakrat višjo obdavčitev kmetijskih stavb (0,30%), za trikrat višjo obdavčitev stavb za javno rabo (šole, vrtci, zdravstveni domovi..) (0,50%) ter kar petkrat višjo obremenitev poslovnih in industrijskih nepremičnin (0,75%) od rezidenčnih stanovanjskih nepremičnin (0,15%), pa se neskladnost z načelom enakosti izrazito kaže pri različni določitvi višin davčnih obremenitev znotraj istovrstnih kategorij nepremičnin: zakon tako pri »energetskih nepremičninah« določa skoraj dvakrat nižjo davčno stopnjo (0,40%)  kot pri ostalih poslovnih in industrijskih nepremičninah (0.75%), predlagatelj pa je navajal, da je razlog v tem, da so energetske nepremičnine že obremenjene »ne le z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč, ampak še z različnimi vrstami dajatev (koncesijami, okoljskimi dajatvami ,itd.)[22]« in da je nižja stopnja obdavčitve potrebna, da ne bi prišlo do prevelikega povišanja v primerjavi z drugimi poslovnimi in industrijskimi nepremičninami. Prepričljivost in utemeljenost teh argumentov je mogoče postaviti pod vprašaj, saj ni jasno, zakaj zakon sicer ne predvideva zmanjševanja davčne stopnje (še posebej tako velikega, skoraj na polovico)  tudi za ostale nepremičnine, ki so tudi obremenjene s koncesijskimi, okoljskimi ali drugimi javnopravnimi dajatvami, saj je teh tudi v zasebni lasti, tudi v lasti izvajalcev gospodarske in kmetijske dejavnosti, cela vrsta. Ali pa za nepremičnine za javno rabo (šole, vrtce, zdravstvene domove) saj gre za stavbe javnega pomena, ki ne prinašajo nobene dodane vrednosti, v njih se namreč opravljajo naloge javnega pomena.

 

Drugič pa tega, kaj sploh so »energetske nepremičnine«, niti ni zakonski termin energetskega prava, saj Energetski zakon (Uradni list RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 22/10 in 10/12, EZ) vsebuje v zvezi z nepremičninami različne pojme in definicije (npr. infrastruktura), vendar pa tega pojma ne pozna. Priloga I k ZDavNepr tako opredeljuje “energetske nepremičnine” glede na kratico “modela za določitev vrednosti nepremičnin po ZMZV” ter glede na šifro dejanske rabe, po teh podatkih pa je mogoče sklepati, da gre za elektrarne[23]. Tako je zelo vprašljiva trditev predlagatelja zakona, da so vse elektrarne nujno in enako podvržene koncesijskim, okoljskim in drugim dajatvam, saj to glede vseh navedenih nepremičnin preprosto ne drži.

 

7.2. Neskladnost 8., 11., in 15. člena Zakona o davku na nepremičnine s 14. členom Ustave

 

V zvezi z vprašanjem z ZDavNepr uvedenih oprostitev,  olajšav, omejitev in možnosti razbremenitev davčnih zavezancev je treba poudariti, da sicer ni ustavno sporno, da se (vse) vključijo v zakonsko ureditev davka na nepremičnine, vendar pa je v primeru, da se zakonodajalec za to odloči, treba omogočiti vsem, ki so v enakem dejanskem in pravnem položaju, da to pridobijo pod enakimi pogoji. Tudi sam zakonodajalec brez razumnega razloga tega ne more arbitrarno podeliti zgolj nekaterim davčnim zavezancem, drugim pa odvzeti[24].

 

Nadaljnja vprašanja skladnosti ZDavNepr z načelom enakosti pred zakonom se torej pojavijo v zvezi z oprostitvami in  različnimi oblikami olajšav, čeprav jih je zaradi nejasnosti nekaterih zakonskih rešitev tudi težko vsebinsko obravnavati.

 

Vlagatelj v zvezi z oprostitvami, določenimi v  8. členu ZDavNepr, meni, da bi glede na vsebino in namen stavb za javno rabo (šole, vrtci, zdravstveni domovi…), ki po funkciji ne ustvarjajo dodane vrednost in so namenjene javni uporabi, morale biti uvrščene med oprostitve. Menimo, da zakonodajalec ni dovolj jasno utemeljil vsebinskih razlik, posledično pa tudi ne različnih davčnih stopenj oziroma oprostitev med nepremičninami s statusom sakralnega objekta, nepremičninami z statusom kulturnega spomenika od stavb, namenjenih za javno rabo (šol, vrtcev,..).

 

Nadalje kak primer predstavlja ureditev 11. člena, ki določa znižanje davka za posebne kategorije zavezancev, torej za prejemnike denarne denarno socialne pomoči ali do varstvenega dodatka ter za zavezance – invalidne osebe, ki se gibljejo s pomočjo invalidskega vozička oziroma zavezance, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z invalidno osebo, ki se giblje s pomočjo invalidskega vozička. V obeh primerih se po 11. členu ZDavNepr zniža davek za stanovanjsko nepremičnino, v kateri imajo prijavljeno stalno prebivališče (za 50% oziroma 30%). V predlogu ZDavNepr v obrazložitvi ni pojasnjeno, zakaj je ta rešitev vzpostavljena in omejena na določene vrste nepremičnin, čeprav naj bi bila usmerjena v varstvo socialno ogroženih subjektov.

 

Posledično se tako zastavi vprašanje, kakšni so razumni in prevladujoči razlogi v javnem interesu, da v okvir te oprostitve niso bili vključeni tudi drugi subjekti kot lastniki nepremičnin, ki so v bistveno enakem dejanskem položaju. Tako je lahko npr. tudi podjetnik, obrtnik ali kmet prejemnik denarne socialne pomoči ali invalidna oseba, ki se giblje s pomočjo invalidskega vozička, pa hkrati ni lastnik stanovanjske nepremičnine, temveč je svoj kapital namenil opravljanju gospodarske ali kmetijske dejavnosti z nakupom zemljišč ali nepremičnin za poslovno oziroma kmetijsko rabo – pa mu le-ta ne nudi zadostnih sredstev za preživljanje sebe in svojih družinskih članov. Ker zakon znižanje davka omejuje na stanovanjske nepremičnine v lasti zavezanca (in v katerih ima zavezanec prijavljeno stalno prebivališče) bo tako navedeni podjetnik ali drug zavezanec kljub enakemu statusu moral plačati polni znesek davka po višji davčni stopnji in bo s tem dodatno ogrozil svoj socialni položaj oziroma bo moral odsvojiti nepremičnine, ki jih je uporabljal za ustvarjanje prihodkov in torej zaradi davčnega bremena prenehati z opravljanjem svoje dejavnosti[25].  Zato se takšno razlikovanje in omejevanje možnosti znižanja davka samo za stanovanjske nepremičnine v danih primerih kaže kot kršitev načela enakosti pred zakonom.

 

 

***

 

 

Združenje občin Slovenije Ustavnemu sodišču Republike Slovenije na podlagi navedenega predlaga:

 

- da ob upoštevanju utemeljitve vložene zahteve presodi, da so Zakon o davku na nepremičnine ter določbe tega zakona iz 2., 4., 5., 6., 8., 9., 10., 11., 14., 15., 25. in 26. člena v neskladju s 9., 14., 22., 23., 25., 138., 140. in 142. členom Ustave Republike Slovenije, 9. členom Evropske listine lokalne samouprave 1. členom Prvega protokola ter 1. členom Protokola št. 12 h Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic;

 

- da skladno s tem zaradi ugotovljene neskladnosti Zakona o davku na nepremičnine z Ustavo Republike Slovenije, Evropsko listino lokalne samouprave in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic na podlagi svoje presoje bodisi razveljavi ali naloži zakonodajalcu, da ugotovljene neustavnosti ustrezno odpravi v določenem roku

 

ter

 

- da določi način izvršitve svoje odločbe tako, da bodo do uskladitve zakona z ustavo varovane pravice lokalne samouprave ter človekove pravice in temeljne svoboščine prizadetih oseb.

 

 

Robert Smrdelj

Predsednik Združenja občin Slovenije

 

 

 

 

[1] Davčna osnova je enotna vrednost nepremičnine. Enotna vrednost pomeni ocenjeno vrednost nepremičnine za davčne namene, ki je nižja kot tržna vrednost in služi predvsem kot davčna osnova za davek na nepremičnine.

[2] Davčna osnova je tržna vrednost nepremičnine, izračunana na osnovi množičnega vrednotenja nepremičnin.

[3]Davčna osnova za stavbe je vrednost nepremičnine, izračunana na podlagi katastrskega najema, zvišanega za 5% in pomnožena z določenimi količniki. Za zgodovinske in umetniške stavbe se ta vrednost zniža za 50%, kar velja tudi za stavbe, neprimerne za bivanje. Za stavbna zemljišča je davčna osnova poštena tržna vrednost, ki velja za tisto območje. Davčna osnova za zemljišča pa je katastrska vrednost, zvišana za 25% in pomnožena z določenimi količniki. Vsi količniki temeljijo na tržni vrednosti nepremičnin.

[4] Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007)

40. člen

(enota urejanja prostora)

(1) Na osnovi celovite analize prostora, njegovih vrednot, značilnosti, prepoznavnosti in načrtovanih prostorskih ureditev se v prostorskem načrtu občine oblikujejo enote urejanja prostora, ki pokrivajo celotno območje občine.

(2) Enote urejanja prostora se v naseljih določajo na podlagi urbanističnega načrta.

(3) Enote urejanja prostora morajo biti določene tako natančno, da je njihove meje možno določiti v naravi in prikazati v zemljiškem katastru.

(4) Meja enote urejanja prostora se določi glede na enotne oblikovne značilnosti ter ob upoštevanju ureditev, ukrepov in omejitev v prostoru, ki jih določajo predpisi, s katerimi so določeni posebni pravni režimi.

 

[5] Ta davčna osnova se po ZDavNepr zniža na 80% v letu 2014 in 90% v letu 2015 (26. in 26. a člen).

[6] Uradni list RS, št. 50/06, 87/11 in 40/12 – ZUJF.

[7] Uradni list RS, št. 47/2006, 65/2007 – Odločba US, 106/2010 – ZDoh-2H, 47/2012 – ZUKD-1A, 79/2012 – Odločba US in 55/2013 – ZUKD-1B.

[8] O taki zahtevi zelo jasno tudi ustavnopravna presoja ter strokovnjaki s področja davkov, Das Gebot der realitätsgerechten Wertrelation, npr. v K.Tipke, J. Lang: Steuerrecht, 18. Auflage, Köln: Otto Schmidt, 2005, str. 494.

[9] Glej odločbo Ustavnega sodišča odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86); 25. točka obrazložitve.

[10] Odstop od tega, obdavčitev na podlagi abstraktno določenega “povprečnega zneska” je sicer mogoča, a dopustna le pod določenimi pogoji, predvsem tedaj, če realne vrednosti ni mogoče ugotoviti, saj lahko privede do tega, da bodo – kot v obravnavanem primeru ZDavNepr – različni primeri obravnavani enako, glej odločbo US št. U-I-18/11 z dne 19.1.2012 (Uradni list RS, št. 9/12).

[11] Morebitni predhodni “informativni” izračuni oziroma obvestila Geodetske uprave (niti ne davčnega organa) seveda te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti, saj nimajo nobene uradne veljave in ne dajejo nobenega zavezujočega zagotovila, da bo kasneje davek v “informativni” višini tudi odmerjen – ali pravnega sredstva, če temu ne bi bilo tako. Zakonodajalec je očitno problem vsaj zaznal in je tak “informativni” izračun predvidel, pa še to le za leto 2014 (27. člen ZDavNepr).

[12] O tem Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-20/92 z dne 12.11.1992 (Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 85), glej tudi odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 35/2002 in OdlUS XI, 49).

[13] To poudarja tudi Geodetska uprava sama na svojih spletnih straneh, glej npr. http://www.gu.gov.si/si/storitve/ureditev_podatkov/

[14] To procesno možnost sicer izrecno predvideva ureditev splošnega upravnega postopka, glej 169. člen in nasl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 126/07, 65/08 in 8/10, ZUP).

[15] Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12; ZDavP-2)

[16] Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1.12.2005, (Uradni list RS, št. 118/05 in OdlUS XIV, 88).

[17] Tako izrecno poudarja utemeljitev amandmaja k 14. členu, ki je bil sprejet v drugi obravnavi predloga zakona na matičnem delovnem telesu in je spremenil relevantno določbo ter torej pomeni izraz volje zakonodajalca: »V primeru, da se bo pritožba zavezanca nanašala na podatke iz Registra nepremičnin oziroma Evidence trga nepremičnin, bo davčni organ kopijo pritožbe poslal na GURS, ki bo pritožbo štel kot predlog za spremembo podatkov, o tem ali in na kakšen način je rešil pritožbo, pa bo obvestil davčni organ. Geodetska uprava pri tem ne bo rešila predhodnega vprašanja, o rešitvi predlaganih sprememb ne bo izdala nikakršne odločbe, temveč bo zgolj spremenila (ali pa ne) podatke na dan 1.1. odmernega leta ali na dan po tem datumu. Davčni organ bo glede na to spremembo bodisi izdal nadomestno odločbo ali pa pritožbo poslal v reševanje pritožbenemu organu. Glede na to davčni organ ne more prekiniti postopka skladno z določbami ZUP. Zato se predlaga črtanje določbe. Amandma k devetemu odstavku le jasneje in v skladu z veljavnimi postopki ureja ravnanje geodetskega organa. GURS o evidentiranju oz. spreminjanju podatkov ne izdaja posebnih sklepov ali odločb, torej o njih ne odloča oziroma jih ne zavrne.«

[18] Tako je bilo s strani Vlade kot predlagateljice zakona v postopku pojasnjeno, da Vlada »uvedbe individualne cenitve nepremičnin ne podpira« – tako str. 5 Poročila Odbora za finance in monetarno politiko k predlogu Zakona o davku na nepremičnine z dne 11.11.2013. Na odsotnost možnosti, da pritožbeni organ sam presoja pravilnost ugotovitve vrednosti nepremičnine in da lahko ugotovi drugačno vrednost kaže tudi to, da je pristojno delovno telo v zakonodajnem postopku zavrnilo predlog amandmaja poslanske skupine z dne 8.11.2013 k 14. členu, ki bi prav to možnost določal.

[19] Glej citirano odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-147/12 z dne 29.5.2013.

[20] V Zvezni republiki Nemčiji se »Leistungsfähigkeit« poudarja kot temeljno davčno načelo, glej npr. K. Tipke, J. Lang: Steuerrecht, str. 82 in nasl.

[21] Tako izrecno tudi uradno stališče, podano s strani predsednice Vlade, podano v odgovoru na poslansko vprašanje na seji Državnega zbora 18.11.2013 v zvezi s sprejemanjem ZDavNepr.

[22] Obrazložitev predloga zakona k 6. členu.

[23] Glede na Uredbo o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin (Uradni list RS, št. 95/11) je model PNE “model vrednotenja za elektrarne”  (2. člen) in se “uporabi za izračun vrednosti nepremičnin za proizvodnjo električne energije” (8. člen). Šifra dejanske rabe 1251002 pa je tudi po Šifrantih registra nepremičnin in stavb, ki jih navaja Geodetska uprava, “elektrarna”.

[24] Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-147/12, zgoraj.

[25] K temu je mogoče dodati – kot navedeno zgoraj – da v primeru obremenitve teh nepremičnin s hipotekami tudi po njihovi prodaji ni nujno, da se bo premoženjsko stanje zavezanca sploh izboljšalo.

V okviru Iniciativnega odbora Peticije proti nepremičninskemu davku vložena prva zahteva za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine

Pred Ustavnim sodiščem_1_03 01 2014_vir SLSLjubljana, 3. januar 2014 – Na današnji novinarski konferenci iniciativnega odbora Peticije proti davku na nepremičnine so predsednik Združenja občin Slovenije Robert Smrdelj ter pobudnika peticije predsednik SLS Franc Bogovič in podpredsednik OZS ter predsednik UO OZS Branko Meh skupaj z drugimi prvopodpisniki peticije predstavili Zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS št. 101/2013; ZDavNepr). Zahtevo s predlogom za začasno zadržanje izvajanja zakona in predlogom za absolutno prednostno obravnavo je zjutraj vložilo Združenje občin Slovenije. Gre za združenje s statusom reprezentativnosti, v katerega je včlanjenih 140 slovenskih občin.

Glavni očitek Zakonu o davku na nepremičnine se po besedah predsednika Združenja občin Slovenije Roberta Smrdelja nanaša na pripadnost davka na nepremičnine kot prihodka tako državnega kot občinskih proračunov. Občinam se namreč jemlje avtonomni vir financiranja lokalnih skupnosti, s tem pa se posega v finančno avtonomijo lokalnih skupnosti kot enega od elementov ustavno zagotovljene pravice do lokalne samouprave. Občine namreč izgubljajo vpliv nad skoraj 10 % prihodkov občin, namenjenih za investicije, razvoj lokalnih skupnosti in izboljševanje kakovosti življenja prebivalcev.

Pri določanju lastnih virov občin namreč ni pomembno samo dejstvo, da se lokalnim skupnostim omogoči razpolaganje s sredstvi, zbranimi prek nepremičninskega davka, pomembno je tudi, da se jim omogoči upravljanje s posameznimi elementi davka (davčna osnova, davčne stopnje, določanje izjem oprostitev, način izterjave…), kar pa Zakon o davku na nepremičnine ne omogoča. Občine so imele prek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki je ena od dajatev, ki ga nadomešča davek na nepremičnine, pomemben instrument občinske prostorske politike, s katerim so občine samostojno upravljale. Zakon z visokimi davčnimi stopnjami občinam dejansko onemogoča pomembnejši vpliv na višino obdavčitve nepremičnin.

Občine z Zakonom o davku na nepremičnine izgubljajo okoli 25 milijonov evrov prihodkov zaradi plačila davka na nepremičnine v javni rabi in zaradi delitve davka med državo in občinami (v prehodnem obdobju bo ta izpad nekoliko manjši). To pa je izpad sredstev, ki grobo posega v strukturo in višino občinskih proračunov.

Nenazadnje se občinam jemlje tudi pomembno razvojno orodje zemljiške, gospodarske, socialne in tudi demografske politike. Visoke davčne stopnje ob siceršnji možnosti povečanja ali zmanjšanja davčnih stopenj za 50 % v delu, ki pripada občini, daje občinam bistveno premalo manevrskega prostora za vodenje njihove razvojne politike, s posegom v razvojno funkcijo občin pa se posega tudi v temeljne, izvirne pristojnosti občin.

Sicer pa Združenje občin Slovenije izpodbija tudi ostale ustavno sporne določbe Zakona o davku na nepremičnine, ki posegajo v ustavno varovane človekove pravice, na katere so opozarjali pobudniki in prvopodpisniki Peticije proti davku na nepremičnine, in zahteve ki jih je podprlo več kot 80 tisoč državljank in državljanov.

Sporna je davčna osnova, to je posplošena tržna vrednost nepremičnin, in iz nje izhajajoča neenakost državljanov zaradi sporno določenih vrednosti nepremičnin, na kar so pokazali v medijih mnogi izpostavljeni primeri. Zakon o davku na nepremičnine zavezancem tudi ne daje učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva, saj nima možnosti, da oporeka vrednosti nepremičnine. Motijo pa tudi neenake davčne stopnje sicer primerljivih nepremičnin ter neenakost pri določanju oprostitev in izjem.

Predsednik SLS Franc Bogovič je spomnil, da se je več kot 80.000 državljank in državljanov s podpisom peticije izreklo proti Zakonu o davku na nepremičnine, kakršen je, ki je krivičen in po trdnem prepričanju iniciativnega odbora peticije tudi ustavno sporen. »V okviru iniciativnega odbora Peticije proti davku na nepremičnine smo pripravili tudi drugo širšo Zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine za vložitev s strani skupine poslancev, ki širše in še na več področjih utemeljuje neustavnost zakona. K podpisu te zahteve vabimo vse opozicijske poslanske skupine, poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti ter nepovezane poslance, kot tudi Državni svet RS, ki je izglasoval veto na ta zakon,« je še dejal Bogovič in opozoril, da je vlada v ihti zbiranja denarja od davkoplačevalcev za sanacijo bančne luknje sprejela resnično neposrečen in krivičen zakon, ki bo posebej škodil delovnim in ustvarjalnim delom slovenske družbe.

Podpredsednik OZS in predsednik UO OZS Branko Meh je uvodoma poudaril, da so v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije davku na nepremičnine vseskozi ostro nasprotovali. »Davek je namreč nepravičen do obrtnikov in podjetnikov, ki se že sedaj težko spopadajo z gospodarsko krizo. Ne vem, ali so načrtovalci tega zakona tako sovražni do obrti ali pa so takšni nepoznavalci, saj očitno ne razumejo, da v obrti in podjetništvu ni več kaj vzeti. Poleg tega pa davek na nepremičnine dodatno zavira gospodarsko rast, kar utegne biti za Slovenijo pogubno,« je še dejal Meh.

Prvopodpisniki Peticije proti davku na nepremičnine:

Franc Bogovič, predsednik Slovenske ljudske stranke

Branko Meh, podpredsednik OZS in predsednik Upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije

Roman Žveglič, predsednik Sindikata kmetov Slovenije

Dr. Stane Klemenčič, predsednik Slovenske kmečke zveze pri SLS

Cvetko Zupančič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije

Peter Vrisk, predsednik Zadružne zveze Slovenije

Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije

Franci Rokavec, predsednik iniciativnega odbora in župan Občine Litija

Dr. Mitja Štular, Civilna družba za pravično Slovenijo

Slavko Kmetič, predsednik Zveze sindikatov upokojencev Slovenije

Alojz Kovšca, predsednik Liberalne gospodarske stranke

Andrej Berdajs, predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije

Aleš Primc, predsednik Civilne iniciative za družino in pravice otrok

Ivan Cencelj, predsednik društva nezaposlenih in socialno ogroženih Slovenije

 

STA / Pahor: Število podpisov pod peticijo proti davku na nepremičnine impresivno in zavezujoče

IMG_20131220_130946Ljubljana, 20. decembra (STA) – Predsednik republike Borut Pahor je danes sprejel člane iniciativnega odbora peticije proti davku na nepremičnine. Kot je poudaril, je več kot 80.000 zbranih podpisov pod peticijo impresivno in zavezujoče število, ne glede na to, ali se nekdo s peticijo strinja ali ne. Člani odbora so Pahorju predstavili svoje argumente in načrte za v prihodnje.

Pahor je spomnil, da se sicer izogiba, da bi javno sprejemal posameznike ali skupine, ki se ne strinjajo z odločitvijo vlade ali DZ. Tokrat pa se mu zdi veliko število zbranih podpisov toliko zavezujoče, da se mora kot predsednik republike seznaniti z argumenti članov iniciativnega odbora.

Predsednik SLS in eden od prvopodpisnikov peticije Franc Bogovič je poudaril, da nepremičninski zakon “v takšni obliki, v takšnih rokih in na takšen način, kot je bil sprejet”, ni sprejemljiv.

Podpredsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in predsednik upravnega odbora zbornice Branko Meh je izpostavil škodljivost novega nepremičninskega davka za razvoj samostojnih podjetnikov ter mikro in malih podjetij. Po njegovih besedah je zakon do teh gospodarskih subjektov nepravičen.

“Vlada si je vzela premalo časa za kvalitetno preučitev odločitve,” je menil Mitja Štular iz Civilne družbe za pravično Slovenijo. Po njegovih besedah Slovenija s takšnim zakonom zamuja priložnost, da bi trg nepremičnin v celoti uredila na pregleden in sodoben način.

Nasprotovanje nepremičninskemu davku je na sprejemu pri predsedniku republike izrazil tudi predsednik Združenja občin Slovenije Robert Smrdelj. Po njegovih besedah se bodo občine ob uvedbi davka soočile z izgubo fiskalne avtonomije. Predsednik iniciativnega odbora in župan Litije Franci Rokavec pa je opozoril, da davek občinam odvzema “razvojni instrument” in krepi centralizacijo.

Vodjo Civilne iniciative za družino in pravice otrok Aleša Primca je zmotil način sprejemanja nepremičninskega zakona. Kot je dejal, bi se morali tako pomembni zakoni sprejemati s konsenzom, ne pa s preglasovanjem v DZ.

Predsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič pa je dejal, da je ključni problem pri obdavčitvi kmetijskih in gozdnih površin v tem, da njihovi lastniki niso absolutni oz. suvereni lastniki, saj gre za površine, ki so opredeljene tudi kot javno dobro.

Zakon o davku na nepremičnine je sicer po oceni podpisnikov peticije nepravičen in ustavno-pravno sporen v več pogledih, predvsem zato, ker bo davek temeljil na marsikje netočnih in nepravilnih evidencah nepremičnin pri Geodetski upravi RS in ker ne omogoča pritožbe.

Državni zbor je zakon po vetu državnega sveta znova sprejel 29. novembra. Zakon bo uveljavljen s 1. januarjem 2014 in bo nadomestil nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, davek od premoženja, pristojbino za vzdrževanje gozdih cest ter davek na nepremičnine večje vrednosti.

Opozicijska SDS pa je pred dnevi na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti zakona o davku na nepremičnine. SDS tudi predlaga, da ustavno sodišče do odločitve zadrži izvajanje zakona.

Vir: STA